Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Muzej, po sili liliputanec: Tri sobe bogastva

Bogi Pretnar, Stop, 24. 4. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Najbrž niti vsi tisti, ki so na upravo Slovenskega narodnega gledališča leto za letom hodili vpisovat gledališki abonma za ljubljansko Opero ali Dramo, niso vedeli, da domuje le nekaj korakov od njih, za vogalom, prav na istem hodniku slovenski gledališki muzej. Skromno stisnjen v tri premajhne sobice. Toda te tri sobice hranijo kopico neprecenljivega gradiva. Kje bi bila zgodovina slovenskega gledališča, kje bi se zaprašeni in razcefrani valjali gledališki lepaki izpred leta 1900, kje bi končali scenski in kostumski osnutki za stotine slovenskih predstav, ko se ne bi bil leta 1952 nek velik gledališki navdušenec, Janko Traven, lotil zbiranja slovenske gledališke zapuščine?! Deset let, vse od leta 1952 pa tja do 1962, je vztrajno iskal, brskal, zbiral. In nosil svoje zaklade v majhno sobico tam na Cankarjevi cesti 11. Pa ni samo kopičil kot kak jalov skopuh — kajti ni zbiral le zase, zbiral je za vse tiste, ki so jim dragi in častitljivi spomini na dolgoletno slovensko gledališko tradicijo. Čeprav je bil sam hkrati tudi edini član novega gledališkega muzeja, je poleg svojega strastnega zbiranja našel tudi čas, da je prirejal zanimive razstave. Njegovo bogastvo, vse tisto, kar je z največjo vztrajnostjo odkril in malone izkopal, je delil z vsemi, ki jih je njegovo delo zanimalo. Ko je leta 1962 Travnovo muzejsko zapuščino prevzel Dušan Moravec, bi lahko rekli, da se je začelo drugo dejanje v delovanju slovenskega gledališkega muzeja: obdobje sortiranja zbranega materiala in strokovna obdelava gradiva. Kaj lahko danes najdemo v Slovenskem gledališkem muzeju? V največjem prostoru hranijo fotografije z večine predstav vseh slovenskih gledališč, gledališke liste, imenitno obnovljene stare plakate, scenske osnutke, med katerimi najdemo tudi dela scenografa Ernesta Franza, pa odrske zamisli Božidarja Jakca, Jake Savinška in Ivana Vavpotiča. Najstarejše skice kostumov se lahko ponašajo z letnicami 1920 in 1930, nekateri plakati, ki napovedujejo predstave tržaškega dramatičnega društva, nosijo celo letnico 1904 in 1912. Ohranjen pa je celo plakat uprizoritve Županove Micke v Ljubljani, leta 1869! V gledališkem muzeju najdete edini komplet vseh slovenskih gledaliških listov. ,,Z njim se ne more pohvaliti niti Narodna in univerzitetna knjižnica!" je po pravici ponosna Frančiška Slivnik, ki dela v muzeju kot pripravnik-kustos. Lahko bi rekli, da v tem trenutku nosi muzej na svojih plečih ženska štiriperesna deteljica. Odkar je odšel v pokoj Dušan Moravec, se je morala Majda Clemenz preleviti v v. d. ravnatelja, ob strani pa ji poleg Frančiške Slivnikove stojita še Marija Kolaričeva in Mojca Kaufmanova. Štiri vztrajne ženske za štiri tesne, toda težke hišne vogale. Kakšne so naloge muzeja, ki uradno nastopa kot TOZD v okviru Slovenskega narodnega gledališča (skupaj z Opero, Dramo in Gledališkim ateljejem)? Če pogledamo v zanimivo publikacijo, ki jo gledališki muzej izdaja po dvakrat na leto že več kot deset let, beremo v ,,Dokumentih" naštete naslednje naloge: temeljna naloga muzeja je zbiranje, hranjenje in urejanje dokumentarnega gradiva, ki lahko kakorkoli služi tako za kulturno-prosvetne kakor za znanstveno-raziskovalne namene. Omenili smo že fotografije in plakate, pa scenske in kostumske osnutke ter gledališke liste, ne smemo pa pozabiti tudi na knjižnico, pa na bogato omaro magnetofonskih in filmskih trakov, na katere so posnete posamezne zanimive predstave in jubilejni nastopi naših znanih igralcev. Tudi nekaj plošč bi lahko našli ter dokumente in korespondenco slovenskih gledališčnikov, nekatere odkupljene, druge podarjene. Druga naloga je raziskovanje zbranega gradiva ter objavljanje rezultatov tega dela. Tu velja omeniti predvsem Repertoar slovenskih gledališč, ki je ob 100-letnici slovenskega dramatičnega društva (oziroma začetkov poklicnega gledališča na Slovenskem) zajel vse predstave med leti 1867 in 1967. Nadaljevanja izhajajo vsakih pet let. Na raziskovalno delo se navezuje že naslednja naloga — razstavna dejavnost. ,,Edini muzej na Slovenskem smo, ki ne premore lastnega razstavnega prostora," je potožila Majda Clemenz. ,,Le na radovljiškem gradu nam je uspelo urediti stalno spominsko Linhartovo sobo." Tudi zgodba o borbah za Linhartovo sobo je dolga. In do leta 1973 tudi povsem neuspešna. Sprva so hoteli razstavni prostor urediti v Linhartovi rojstni hiši, ki pa je bila povsem nevseljiva, zato so se končno le uspeli dogovoriti z upravo Muzeja radovljiške občine za sobo na radovljiški graščini. Stalna strokovna razstava o Linhartovem gledališkem delu je bila svečano odprta 17. aprila 1974. Od takrat dalje si jo je mogoče ogledati vsak dan. Ostali smo torej pri razstavni dejavnosti. Ne le v Ljubljani (ali bolje še najmanj v Ljubljani), ampak v Trstu, Mariboru, Beogradu, Novem Sadu in še marsikje gostujejo razgibane razstave Slovenskega gledališkega muzeja. Naj se ustavimo vsaj pri dveh, ki bosta letos posvečeni 100-letnici Cankarjevega rojstva. Zelo podoben naslov imata. Prva, z naslovom Cankar in gledališče, je začela 12. marca svojo pot v Celju. Nato smo jo prenesli v Novo Gorico, kjer je gostovala v okviru gledaliških srečanj malih odrov, obšla pa bo še vsaj Vrhniko in Brežice. Ponudili jo bomo vsem večjim slovenskim krajem," je razpredala načrte Majda Clemenz. ,,Druga, z naslovom Cankarjevo ,,gledališče" — prosim, pazite na razliko v pomenu obeh naslovov! — bo doživela svojo premiero na Sterijinem pozorju v Novem Sadu, nato pa jo bomo razgrnili Ljubljančanom v Narodni galeriji. Pripravljamo jo pod strokovnim vodstvom profesorja Mirka Mahniča, našega sodelavca, likovno podobo pa ji bo dal inž. arh. Mirko Lipužič." Na vprašanje, kaj vse zbirajo iz tekočega gledališkega obdobja, je ,,štiriperesna deteljica" z obžalovanjem ugotovila, da jim prostorske težave ne dovolijo zbirati kaj drugega, kot tekoče gledališke liste in fotografije s predstav. Dopolnjujejo pa knjižnico. Vse ostalo gradivo zbirajo (?) gledališča sama. ,,Še tisto gradivo, ki ga imamo, moramo imeti skrajno neustrezno spravljeno v depojih gledališkega Ateljeja in Drame, kjer se bolj uničuje kot pa strokovno hrani," so mračno zatrdile.... Prav res ne toliko finančna, kot predvsem prostorska past je tisto, kar duši Slovenski gledališki muzej. Iz povzetka srednjeročnega delovnega načrta muzeja je moč razbrati, da bi muzej potreboval šest sob namesto sedanjih treh, dodatno pa še stalne razstavne prostore, ki ne bi smeli biti manjši od 350 m². Ne splača se ponavljati, koliko korakov, prošenj in številk je bilo v teh letih (zaman) storjenih in zapisanih. Dejstvo je, da gradivo, ki so ga deset in več let zbirali ter deset in več let strokovno obdelovali, leži natlačeno v treh sobah, da se pod težo gledaliških listov šibijo stare črne omare, in da kostumi, lasulje, makete in drugi dragoceni spomini umirajo v pretesnih skladiščih. Muzej, ki kar poje od želje po življenju in dajanju, se duši pod prisilnim steklenim zvonom. Njegova bogastva pa so mrtvi zakladi. BOGI PRETNAR Foto: FRANCI MULEC

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.