Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Namen in dosežek

Stanka Godnič, Delo, 7. 5. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Namen in dosežek Prosvetno društvo Horjul je Cankarja počastilo z Belinovo dramatizacijo »Kurenta« v Končanovi režiji Pričakovali smo sicer, da bo konec letošnje gledališke sezone tudi na ljubljanskih odrih marsikje izzvenel v počastitev velike slovenske kulturniške stoletnice, pa smo vendar lahko presenečeni. V amaterskem gledališkem življenju in hotenju namreč najdemo težnjo, ki je pri poklicnih iskalcih repertoarja izostala: v odrsko doživetje in sporočilo prenesti tudi tiste Cankarjeve misli, pobude in motive, ki jih sam odru sicer ni namenil, jih je pa vendarle mogoče oblikovati v izvedbeno gledališko strukturo. (Ob tem je nemara zanimivo, da ima tudi osrednja počastitev stoletnice, dramatizirana uprizoritev »Hlapca Jerneja,« častno tradicijo nepoklicnega, revolucionarno usmerjenega Delakovega Delavskega odra.) V dobro znanem središču ljubljanske gledališke rasti, v Horjulu, so na primer krstili odrsko priredbo Cankarjevega »Kurenta«, pesniškega prepleta radosti in bolečine, s katerima je domovina navdajala svojega pevca. Iztočnico za odrsko rabo je dal prireditelj besedila Marjan Belina in v njej se zdi dober osnutek predstave, naravnan v dvogovor med igralcem Kurentom in individualno sicer razgibano, v funkciji predstave pa vendar kot učinkujočo množico. Od te zamisli pa je bilo vse - in tega ni bilo malo - prepuščeno gledališki tenkočutnosti oblikovalca predstave, režiserja Franca Končana, in odmevnosti njegovih igralcev. Režiserja je v oblikovanju odrskega prostora podprl scenograf in kostumograf štef Potočnik s šekspirjansko praznim odrom, ki je bil s tremi, štirimi oranžno pobarvanimi lestvami in nekaj letvami lahko vse ali nič, koča, beznica, prestolnica ali privid. Predstavljanje teh elementov v simbolična nakazila prizorišča pa se je vključevalo v mizanscensko koreografsko celoto. Ko smo že pri učinkovanju prizorišča samega, redkokdaj zasledimo na ljubiteljskih odrih tolikšno načrtno skrb za svetlobne učinke, kot jo je pokazal horjulski »Kurent«. Vsebinsko poanto uprizoritve pa je uresničila zamisel o pritegnitvi poklicnega gosta med amaterske izvajalce. Kurenta je prišel zaigrat Silvij Božič. To povabilo je srečno nakazalo tragično senco tujstva umetnika v njegovi nerazumevajoči ga družbi, uprizoritveno pa je učinkovito podprlo zamisel o dialogu med igralcem in zborom; pri tem velja povedati, da je bil zbor sestavljen iz samih dobrih solistov, kar je prišlo do izraza zlasti v najbolje pripravljenih in razpoloženjsko najmočnejših prizorih (npr. slovo izseljencev, opojna spozaba v vaški krčmi). Pri horjulski uprizoritvi lahko cenimo pobudo po iskanju novih uprizoritvenih načinov. Toda če ta amaterski prispevek k Cankarjevemu jubileju lahko pohvalimo, ga ne hvalimo zgolj kot spodbuden namen, temveč v veliki meri tudi kot dober dosežek. STANKA GODNIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.