Naša podoba v sovjetski enciklopediji
Tit Doberšek, Delo, 14. 5. 1976
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Naša podoba
v sovjetski
enciklopediji
Velika sovjetska enciklopedija je po sedmih letih izhajanja prišla do črke »S«. V 23. knjigi, ki je izšla te dni, so zajeti tudi Slovenci in Slovenija. V tem monumentalnem leksikalnem delu, ki odraža sovjetski pogled na preteklost in sedanjost našega planeta, so nam odmerili dve strani slikovnega materiala in 5 strani teksta, na katerih je 7 avtorjev spregovorilo o različnih vidikih našega življenja.
Knjiga je izšla v nakladi 630.000 izvodov. V takšni nakladi izhaja celotna tretja izdaja Velike sovjetske enciklopedije. Prva izdaja, katere zadnja, 66. knjiga, je izšla po 21 letih izhajanja enciklopedije leta 1947, je bila natiskana v 50 do 80 tisoč izvodih, druga izdaja, katere 51. knjiga je po osmih letih izhajanja enciklopedije izšla leta 1958, pa v 250 do 300 tisoč izvodih. Prva knjiga tretje izdaje je izšla leta 1969. Ta izdaja bo po obsegu (kakšnih 30 knjig) manjša od prvih dveh, vsebovala pa bo prav tako kot druga kakšnih sto tisoč gesel.
Od nekdaj so tuji opazovalci iskali po straneh enciklopedije razne zanimive drobce, zlasti še v politično obarvanih geslih. Tudi v 23. knjigi so našli svoj »ocvirek«: v njej se je namreč znašel tudi znani disident Andrej Saharov, jedrski fizik, čigar Nobelova nagrada za mir je lani dvignila toliko prahu. Objektivno napisano biografijo, v kateri je omenjeno, da je Saharov akademik in trikratni heroj socialističnega dela, spremlja celo njegova fotografija. O njegovi politični dejavnosti ni nič rečeno, razen omembe, da je zadnja leta okrepil znanstveno delo.
Na petih straneh, posvečenih Sloveniji in Slovencem, je podrobneje obdelana zgodovina, gospodarstvo, zdravstvo, prosveta, književnost, arhitektura, upodabljajoča umetnost, glasba in gledališče. V zgodovinskem pregledu je dan precejšen poudarek razvoju proletariata na Slovenskem in vplivu ruske revolucije iz let 1905 in 1907 ter oktobrske revolucije na slovensko revolucionarno gibanje: knjiga govori o množičnih manifestacijah pred prvo vojno v Ljubljani, Trbovljah in Idriji, o protivojnih demonstracijah leta 1917 v Ljubljani, na Jesenicah in v Trbovljah, o stavkovnem gibanju v tridesetih letih, ko se je delavski razred Slovenije, najbolj gospodarsko razvitega dela Jugoslavije, nahajal v prvih vrstah boja jugoslovanskega proletariata, kot pravi knjiga.
Knjiga vsebuje spodrsljaj, ko govori o okupaciji leta 1941. Omenja namreč, da sta si Slovenijo razdelili Italija in Nemčija, ne govori pa o madžarski okupaciji. Podobno napako je sicer najti v isti knjigi tudi pri geslu Srbija: tam je rečeno, da so Srbijo aprila 1941 zavzeli nemško-fašistični okupatorji, medtem ko madžarskih in bolgarskih okupatorjev ne omenja.
Literarni pregled predstavlja dokaj podrobno zgodovino od Brižinskih spomenikov do Tomaža Šalamuna. Zanimivo je, da Prešernu posveti le kratko ugotovitev, da je bila njegova poezija »pomemben pojav za slovensko in evropsko književnost na sploh«, medtem ko daje precej več prostora Aškercu: »Ta poet-realist je napolnil svoje stvaritve z idejami boja proti socialnemu in duhovnemu zatiranju, uvedel je v poezijo obraz proletarca in pod njegovim vplivom je poraslo zanimanje za rusko literaturo«, piše v knjigi.
Kar zadeva sodobnejši čas, knjiga omenja, da so sredi petdesetih let vzniknili modernistični tokovi in da pamflet med osebnostjo in družbo, obravnavan s stališča eksistencializma, sestavlja vsebino v ustvarjanju pisateljev Kavčiča, Zidarja, Vuge in drugih, pesnikov Zajca, Strniše, Šalamuna in drugih ter dramaturgov Smolete in Božiča. Kritično obravnavanje nekaterih pojavov stvarnosti se povezuje s poudarjanjem humanističnih idealov, pravi knjiga. Stičnih ozi Kranjca, Miheličeve in poeziji Menarta, dediščina osvobodilnega boja pa predstavlja nravstveni ideal in kriterij ocenjevanja stvarnosti za mnoge realiste, kot so Zupančič, Potrč, Grabeljšek, Krakar in drugi. V sedemdesetih letih, pravi naposled knjiga, oživlja tudi realistična kritika (J. Vidmar).
Tudi v podrobnem pregledu arhitekture, slikarstva in kiparstva na Slovenskem je še zlasti zanimivo navesti tisti odstavek, ki se nanaša na najnovejši čas. Knjiga namreč omenja, da je ne glede na razširitev formalnega eksperimentiranja (kiparja Savinšek in Tihec ter slikar Bernik) ohranila vodilno vlogo umetnost, ki je posvečena revolucionarnemu in narodnoosvobodilnemu boju ter življenju naroda (kiparji Dolinar, brata Kalin, Smerdu, Putrih in Tršar, slikarji Kos, Jakac in Pengov). Knjiga naposled našteva še »ostro ekspresivne portrete Stupice, s pravljično folkloro prežeta dela Miheliča« in mozaike Preglja ter vitraže Kregarja.
Glasbeni pregled za novejši čas omenja, da je bila v ljudski Jugoslaviji ustanovljena Slovenska filharmonija, zbor in zabavni orkester pri ljubljanski RTV, muzikološki inštitut pri ljubljanski univerzi. Nato je rečeno, da so bili organizirani glasbeni kolektivi v Mariboru, Osijeku in drugih mestih. Geografski spodrsljaj pri Osijeku je za tako ugledno znanstveno delo težko razumljiv. Med sodobnimi glasbeniki omenja knjiga skladatelje Švara, Ramovša in Petriča, muzikologe Cvetka, Rijavca in Marolta, dirigente Leskovica, Hubada, Cigliča in Žebreta, pianista Lipovška in Šivica, violinista Ozima in pevce Francla, Korošca in Bukovčevo.
V gledališkem pregledu je za novejši čas rečeno, da so sredi sedemdesetih let delali v SNG režiserji Kreft, Korun in Petan, igralci Drolčeva, Počkajeva, Potokarjeva, Kralj, Sotlar, Souček in drugi. Repertoar gledališča, pravi knjiga, sestavljata slovenska in tuja klasika, drame sodobnih slovenskih dramatikov, Krefta, Potrča in Bora, dela Čehova in Gorkega. Leta 1974, pravi nato knjiga, je sovjetski režiser Gončarov postavil v SNG Najdenovo »Vanjušinove otroke«.
Na petih straneh enciklopedije smo Slovenci pač takšni, kakršne nas vidijo oziroma hočejo videti iz moskovske perspektive.
TIT DOBERŠEK
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Osebe
- Majda Potokar Jurij Souček Štefka Drolc Žarko Petan Gregor Strniša (roj. 1959, glasbenik) Dane Zajc Josip Vidmar Danilo Švara Mile Korun Samo Hubad Franko Korošec Boris Kralj Janez Bernik Slavko Savinšek Jože Lipovšek Duša Počkaj Pavel Šivic Rudolf Francl France Prešeren Henrik Ciglič Tomaž Ozimič Slavko Pengov Demetrij Žebre Ivo Petrić Anton Pavlovič Čehov Božidar Jakac Bogo Leskovic Anton Aškerc Ciril Cvetko Gabriel Stupica Bratko Kreft Slavko Tihec Lojze Krakar Tomaž Šalamun Sergej Aleksandrovič Najdenov Andrej Aleksandrovič Gončarov Bert Sotlar France Marolt Rafko Rijavec
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1976-05-11-18_799-16