Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Poraženci in emigranti

France Vurnik, Dnevnik, 18. 5. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Z GLEDALIŠKIH ODROV PREMIERA V LJUBLJANSKI DRAMI Poraženci in emigranti V minulem tednu je v ljubljanski Drami steklo uprizarjanje Bulgakove dramatizacije dela romana Bela garda Beg, igre o poražencih v ruski državljanski vojni, napisani in uprizarjani sredi dvajsetih let. V soboto je bila na sporedu premierna predstava; ta je bila namreč 6. maja po tretjih »sanjah« prekinjena zaradi potresa. Od dogodkov, podanih v tej igri, nas loči ne samo prostorska oddaljenost, pač pa predvsem časovna, ki presega že več kot pol stoletja. Potemtakem tudi Beg Mihaila A. Bulgakova prihaja na slovenski oder z izdatno zamudo. Beg je kot rečeno dramska priredba dela romana Bela garda, ki je tudi pred kratkim izšel v slovenskem prevodu, urejen v osem »sanj«, prizorov, skozi katere so prikazane usode nekaj ljudi v času poraza in bega bele garde ter prilagajanja na emigrantstvo. Tako v času defenzivnega umika kot v emigraciji doživlja najznačilnejši razvoj frotni poveljnik belogardistov Hludov, ki ga s silovito izrazno močjo upodablja Boris Cavazza. Ta temačni in živčno razkrojeni vojskovodja se pojavi na odru v trenutku, ko mu je dokončno jasno, da je njegov boj zgubljen, vendar kljub temu še nadaljuje svoje uničevalno delo z besom poraženca. Obraz vojaka, ki ga je dal obesiti, ker ga je v izbruhu odpora označil kot morilsko hijeno, pa mu že na begu s Krima in v carigrajski emigraciji ne da miru, da se končno celo odloči za vrnitev v Rusijo, čeprav se zaveda, da takšna odločitev pomeni zanj konec. V takšnem razvoju te usode je nakazana tako tragika poraženca kot emigranta. Z usodo Hludova se na tej poti bega v emigracijo nekajkrat srečata življenjski poti dveh beguncev iz Peterburga, mlade žene ministrskega namestnika Korzuhina, ki pa jo v odločilnem trenutku zataji, in docenta Golubkova, ki so ju določeni nagibi zanesli na področje državljanske vojne in v emigracijo. Tudi ta dva človeka se po eksistenčno zahtevnih poteh skozi Carigrad in Pariz vrneta v Rusijo. Mlado damo Korzuhino igra Alenka Vipotnikova, docenta Golubkova pa Boris Juh, ki ga je označil s tipičnimi potezami in neprilagodljivostjo intelektualca. S komično ironično intonacijo pa je avtor opremil usodo nadaljnjih treh akterjev iz vrst bele emigracije: generala Čarnoto, njegovo ljubico Ljusko in funkcionarja Korzuhina. Slednji si prizadeva, da bi se v Parizu kar se da hitro pofrancozil. Ker se mu ne godi slabo, se mu pridruži še Ljuska, potem ko je sebe in bivšega generala preživljala celo s prostitucijo. V teh treh likih emigrantov je avtor izrisal predvsem negativne značajske poteze. Čarnoto je s hrupno moškostjo odigral Boris Kralj, vihravo Ljusko Marijana Brec­ljeva — v tej vlogi nastopa v alternaciji tudi Jerica Mrzelova — Korzuhina pa s pretiranimi komičnimi naglasi Jurij Souček. Scensko in režijsko podobo te predstave so ustvarili gostje iz Sovjetske zveze — slikovito sceno in prerazkošne in zlikane kostume za frontno področje je zasnoval Nikolaj Epov, režijo je vodil Andrej A. Gončarov z asistentom Vladimirom D. Tarasenkom. Z Begom Gončarov ni ponovil svojega velikega režijskega uspeha na odru ljubljanske Drame iz lanske sezone, ko je napravil imenitno predstavo Vanjušinovih otrok. Razlog za to bi kazalo iskati tako v specifični temi Bulgakovega Bega kot v dejstvu, da gre vendarle za dramatizacijo obsežne epske teme, v kateri sicer ne manjka dramatičnih situacij, ki pa kljub medsebojni povezanosti in odvisnosti učinkujejo fragmentarno. Predstava, kakršna je Beg Bulgakova, tako kot mnoge podobne, postavlja vse bolj zahtevno vprašanje o izrazni moči oziroma nemoči gledališča kot ene izmed najstarejših oblik komunikacije in sporočanja. Vse bolj postaja očitno, da teatru pohajajo moči v tekmi s filmom. Vendar se ta prestižni boj ne odigrava le na področju izraznih posebnosti in tehnike obeh zvrsti, pač pa najprej in predvsem na področju literature, pri čemer je literatura mišljena kot živ koncentrat najglobljih življenjskih silnic, ki jih je človekova zavest sposobna odkriti in pretehtati njihovo težo. FRANCE VURNIK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.