Spuščena zavesa Boleč paradoks v Trstu
Vasja Predan, Naši razgledi, 21. 5. 1976
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Spuščena
zavesa
Boleč paradoks v Trstu
Vasja Predan
Kako grotesken paradoks: ni še dolgo tega, kar so ljudje dobre volje tostran in onstran jugoslovansko-italijanske državne meje častili dobro zmago medsebojnega sporazumevanja in spoštovanja in tudi ni še dolgo, kar smo omikani ljudje demokratičnih misli in kulture voščili Stalnemu slovenskemu gledališču vse najboljše ob tridesetletnici vežanega dela te imenitne slovenske kulturne ustanove v Trstu. Tedaj in že kdaj prej je bilo zapisano in je bilo slišati, kako je kultura in v njej še posebej slovensko gledališče v Trstu most, prek katerega vodijo poti nenehnega spoznavanja in plodnega sodelovanja, znano pa je, kaj to pomeni, ko gre za nekoč tako občutljivo sosedstvo, kakršno je jugoslovansko-italijansko. Kako grotesken paradoks torej, ko smo se zdaj znenada na mah znašli v slepi ulici in je videti, ko da je znameniti most trhel: Stalno slovensko gledališče se je namreč odločilo prekiniti delo. Ni zaprlo vrat, ni razpustilo ustanove, le »proizvajati« je nehalo, bilo je prisiljeno, upajmo da začasno, spustiti zaveso.
Kako je mogoče, se sprašuje nemara manj poučena pamet. Saj navsezadnje ta hudi pretres in neizbrisna škoda nista treščili v našo vednost kot strela z jasnine; upravičene lamentacije o majavem gmotnem položaju slovenskega teatra v Trstu je bilo mogoče v bolj ali manj poudarjenih besedah brati in slišati, jih dejavno zaznavati že kdaj prej, pravzaprav kar pogostoma. A zmerom se je vse bolj ali manj srečno, čeravno očitno zasilno umirilo. Tokrat je drugače: rez je oster, z visoko besedo bi rekli, usoden. Zagata ni samo po videzu, marveč je po svojih nasledkih in učinkih nedvoumno vsaj ta hip nepresežena. Živeti od bolj ali manj varljivih, blagozvenečih obljub je, kot je znano, težko, nemogoče. Italijanske oblasti tega očitno ne vedo ali ne marajo vedeti: dolga leta že zvončkljajo z obljubami, ponujajo drobtinico, kruha ne dajo ali pa ga dajo komaj rezino. Nismo in nočemo biti črnogledi: nikakor ni, da bi povprek obtoževali, tudi ni, da bi do kraja obupavali. Nemara bo dobra volja in dejavno dejanje vendarle premagalo sedanjo stisko, saj ni, da bi kar po kratkem postopku prezrli, kar je bilo rodovitnega zapisano v osimskih sporazumih, saj ni, da bi kar z naglo, nepremišljeno in okrutno gesto umorili otroka, ki je v tridesetih letih, če štejemo samo poosvoboditveni čas, zrasel v zrelega moža.
Nemara kdo poreče, da je takle premislek preveč nasledek zavrete krvi ali celo vročih čustev in strasti. Ni, še malo ni. Je kvečjemu skrb za več, kot je gola eksistenca Stalnega slovenskega gledališča v Trstu. Toda eno se zdi nedvoumno: naj so plodovi takega dela, kakršno je kulturno in v njem posebej gledališko, še tako težko merljivi in preskromno otipljivi, naj se kdaj zde drugi in drugače tlakovani mostovi pomenljivejši in usodnejši, ostane spoznanje, da so prav te manj hrupne, celo manj razvidne ali spektakularne, zato pa bolj intimno zaupljive, človeka tiho pretresujoče in osvežujoče vezi tisto, za kar bi ljudem dobre volje in demokratičnih misli, zlasti pa tako visokega kulturnega izročila, s kakršnim se upravičeno krasi naša soseda, nenehoma moralo iti, za kar bi si morali skozinskoz prizadevati. Rečemo, ugotovimo in vemo lahko, da sta naša volja in delež, ko gre za »reciprociteto«, kar primerna in se ju ni treba sramovati. Odločujoči italijanski ljudje bi o vsem tem morali pazljiveje premišljati in predvsem bolj preudarno in modro ravnati. Kajti nikakršne odveze za morebitne usodne posledice ne bodo prejeli, če svoje sicer deklarirane dobre volje ne bodo nenehoma izpričevali in potrjevali tudi z dejanji. Slej ali prej bo poglavitno breme odgovornosti padlo na njihova ramena. Seveda ni, da bi s to mislijo vsi, ki se tu, v matični domovini zavzemamo za plodno sodelovanje z italijansko sosedo in še posebej za živo, sproščeno, v prid spoznavanju in sodelovanju naravnano življenje slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, mislili, da smo sami odvezani vse in vsakršne odgovornosti, tako rekoč lastne udeležbe in deleža pri graditvi mostov. A brez samovšečne skromnosti moremo ugotoviti, da smo svoj del mostu gradili dostojno in ga bomo morali tudi poslej.
In slednjič: zavesa je spuščena, delo pretrgano. To pa seveda nikakor ne pomeni, ne sme pomeniti, da se bodo slovenski ljudje in njihovi italijanski demokratični somišljeniki slovenskemu gledališču v Trstu odpovedali. Narobe: gmotna stiska in neprijazno ravnanje italijanskih oblasti mora združiti misel in strniti napore k enemu samemu cilju, ki je v zvezi s Stalnim slovenskim gledališčem v Trstu: da bo stiska čimprej presežena, most spet trden in zavesa odprta. Najbrž ni med ljudmi dobre volje nikogar, ki bi se takemu prizadevanju odrekel in zavrgel tako zgledne in bogate plodove, kakršne je v dolgih desetletjih rodilo drevo slovenske gledališke omike v Trstu.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Vasja Predan
- Producenti
- SSG Trst
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1976-05-19-24_799-6