Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Župančičeve nagrade kulturnim delavcem

Dnevnik, 12. 6. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
OB PESNIKOVEM JUBILEJU JE LJUBLJANSKA KULTURNA SKUPNOST VČERAJ PODELILA Župančičeve nagrade kulturnim delavcem Arhitekt STANKO KRISTL za hospitalni trakt Kliničnega centra v Ljubljani Hospitalni trakt Kliničnega centra Ljubljani je izjemna arhitekturna stvaritev, v kateri je avtor, arh. Stanko Kristl, združil v zrelo celoto tri izhodišča pri načrtovanju arhitekture: spojitev funkcij in mas, humanizacijo zunanjosti, pri čemer je v prvi vrsti rešil vprašljivo sivo kvadrasto gmoto Kliničnega centra, ob hkratni ureditvi notranjosti v človekovem merilu in njemu prilagojenih oblikah ter materialno in barvno skladnost od celote do posamičnosti. S tako celovito pojmovanim urbanizmom, arhitekturo in oblikovanjem je vnesel v bolnišnično okolje, ki je navadno higiensko pa tudi oblikovno sterilno in zato v osnovi do bolnika skoraj vselej odbijajoče, sestavine ugodnega psihofiziološkega delovanja, ki nedvomno lahko ugodno vpliva v samem postopku zdravljenja. Tako oblikovanje gotovo presega vse prevečkrat osamljene kvalitete neodvisne arhitekture in na svež vpliven način sodeluje pri uresničevanju humanističnih tendenc naše družbe. Baletni plesalec-solist MOJMIR LASAN za oblikovanje vlog v baletih >>Labodje jezero<< in »Carmen<< Mojmir Lasan, plesalec in član ter solist ljubljanskega Baleta Slovenskega narodnega gledališča, že nekaj let s svojo izjemno kvaliteto stoji na čelu ljubljanskega baletnega ansambla in pleše prve, in najzahtevnejše vloge v njegovem programu. Ze več kot petnajst let je zvest domači baletni družini in publiki. Skozi zadnjih nekaj let pri njem razvoj vidno prinaša nove zrelosti, ki so zlasti letu zrasle v kvalitetet njem ob obnovitvi baleta ,,Labodje jezero". Plesalec je v njem lik romantičnega princa prevrednotil v neodtujen človeški lik, pri čemer je plesnotehnične kvalitete ne le zadržal, ampak stopnjeval. Ob postavitvi baleta ,,Carmen" pa je plesalec posegel po karakternem področju in s tako ustvarjenim likom dvignil možnosti ansambla za novo razvoj. Umetniško delo plesalca Mojmira Lasana v ansamblu namreč po rezultatih letošnjega leta in ustvarjalnih dosežkih omogoča ansamblu širšo panoramo umetniškega repertoarja; istočasno pa je njegov primer pomoč novim in mlajšim plesalcem njihovem umetniškem razvoju. V letošnjem letu je Mojmir Lasan tudi na gostovanju v Celovcu dosegel izredne uspehe, s tem pa je plesalec dvignil tudi ugled vsega našega baletnega ustvarjanja in dela. Dirigent ANTON NANUT za oblikovanje Slovenskega komornega orkestra in za dvig umetniške ravni orkestra Slovenske filharmonije Anton Nanut ima za sabo bogato dirigentsko in pedagoško pot. Od 1958 je bil dolga leta umetniški vodja in dirigent dubrovniškega mestnega orkestra, s katerim je dosegel velike uspehe doma in v tujini. Zdaj je njegov redni gost kakor tudi redni gost glednih orkestrov v tujini. Let se je uveljavljal pred ljubljanskim koncertnim občinstvom, kot gost je zbujal pozornost in žel priznanje poslušalcev in kritikov. Pomembno je njegovo delo s Slovenskim komornim orkestrom, ki ga je sam ustanovil in s tem ustvaril velike možnosti za nastope in izpopolnjevanje slovenskih glasbenih umetnikov. Umetnik je po vrnitvi v Ljubljano postal docent in predstojnik oddelka za dirigiranje na Akademiji za glasbo. Pomembno je njegovo delo z orkestrom tega zavoda. Lani je Nanut postal vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije; na tem mestu s svojim obsežnim znanjem in z bogato izkušenostjo ter izjemno ustvarjalno močjo ne samo sistematično skrbi za dvig kvalitete ravni tega ansambla, ki je po mnenju številnih izvedencev najboljši te vrste v Jugoslaviji, temveč tudi na razne načine skrbi za sistematično rast glasbenega življenja in glasbene zavesti v Ljubljani. Profesor doktor NACE ŠUMI za vodnik - monografijo o Ljubljani Profesor doktor Nace Šumi je Ljubljani posvetil mnogo študij in strokovnih obdelav. Zavzemal se je za varovanje zgodovinskega mestnega jedra in celotne mestne podobe. S strokovnimi utemeljitvami je skrbel za ohranitev vsega, kar vpliva na lepotno podobo mesta. Z opombami in predlogi je aktivno sodeloval od generalnega urbanističnega načrta naprej pa vse do problematičnih posegov v urbanizirane celote starega in novejšega mestnega dela. Svoje poglede in svoje znanje o Ljubljani je zapisoval v obširnejših in krajših člankih, vodnikih po Ljubljani, jih razlagal na vodstvih po Ljubljani in predavanjih. Del tega dela in znanje je 1975 strnil v bogato opremljeni knjigi, vodniku-monografiji o Ljubljani z naslovom "Vodnik po Ljubljani". V njej je zgoščeno orisal zgodovino Ljubljane in njeno rast. Predstavil je njene najznamenitejše institucije, opomnil je na detajle in celote. Velika pozornost je posvečena mestni podobi Ljubljane. V vsakem zaokroženem obdobju od antike do danes nakazana značilnost mesta. Prek spoznanja, da se je vsaka doba trudila tudi likovno osvojiti mestno jedro kot žarišče družbenega dogajanja, je povezal mestno podobo z njeno družbeno vsebino, od najstarejših časov do današnjih dni. Knjiga je pisana strokovno, razumljivo in z veliko razgledanostjo. (Iz utemeljitve). Pesnik, prevajalec in urednik CIRIL ZLOBEC za prevode srednjeveške italijanske ljubezenske lirike in za antologijo hrvaške poezije Prevajalska žetev Cirila Zlobca, pomeni v letu 1975 izjemen dosežek, ki mu zlepa ni mogoče postaviti ob stran nič enakovrednega. V treh pesniških zbirkah, ki so izšle v tem letu, je prelil v slovenščino okoli 5000 stihov, in sicer blizu 2000 iz dveh italijanskih pesnikov z velikim časovnim in slogovnim ter vsebinskim razponom, od Dantejeve srednjeveške ljubezenske lirike pa do teženj sodobnega humanista Montaleja in 3000 stihov 44 hrvaških pesnikov iz obdobja med 1840 in 1948. letom v Antologiji hrvaške poezije. Zlobec se zlasti je pri antologiji hrvaške lirike pokazal suverenega oblikovalca in besednega umetnika: s tenkim posluhom za osebne ritme, čustva, izpovedi, iskanje, dognanja in izrazne posebnosti posameznikov se je vživel v sodobnih pesnikov in jih z neprekosljivo zmožnostjo prevajalske metamorfoze in transformacije z močjo ustvarjalca tako celovito, da so nam prepesnjeni tako blizu, kot da bi pisali v slovenščini, a hkrati ohranjajo vse posebnosti svoje lirike in vse bogastvo raznolikosti, pa naj gre za pesmi napisane v prostem ali vezanem verzu, naj so z rimami ali brez njih. (Iz utemeljitve). Pokojni akademski slikar MARKO ŠUŠTARŠIČ dobi posthumno nagrado za odlična dela na lanski razstavi "Grupa 69" Akademski slikar Marko Šuštaršič se je v svojem malone petindvajsetletnem umetniškem udejstvovanju uveljavil v slovenskem likovnem prostoru kot izrazno močan in samonikel ustvarjalec, čigar doprinos je postal nepogrešljiv del naše umetniške zmogljivosti. V vsem svojem slikarskem iskanju je ostajal zvest figuralnim smerem, ki jim je znal s svojo domiselnostjo in občutljivostjo vliti osebno obarvan in vselej sveže aktualen značaj. Po očitni slogovni preusmeritvi po 1974 je Šuštaršič čedalje bolj dosledno razvijal svojo osebno različico novega realizma. Prav na lanski razstavi z "Grupo 69", ki je bila njegova zadnja, je Šuštaršič pravilnost svoje nove usmeritve potrdil z odličnimi deli. Šuštaršič se je v njih vnovič približal svojim zgodnjim figuralnim kompozicijam, katere pa je zdaj obogatene z metierskimi in psihološkimi izkušnjami ter s tanjenosti povezal s panoramskim ozadjem krajine, v krajini je našel samosvojo, zares "Šuštaršičevsko" varianto z dobršno mero vsebinske angažiranosti. Šuštaršič prizadet propagator vsega naravnega, vsega zdravega, kar obstaja okoli nas in v nas. Brez zunanje kričavosti in agresivnosti nas s sugestivnostjo iskrenega umetniškega sporočila opozarja, svari pred nenaravnim stanjem, pred sprevrženim odnosom današnjega človeka do narave. (Iz utemeljitve). Posebno priznanje ljubljanske kulturne skupnosti dobi baletna plesalka VIDA VOLPIJEVA za 20-letno delo najbolj romantične balerine slovenskega baleta Plesalka Vida Volpijeva je skozi dolga leta kot solistka ljubljanskega Baleta Slovenskega narodnega gledališča oblikovala velike, glavne in stranske baletne vloge; vse z enako polno zavzetostjo in občutkom za izčiščen stil najbolj romantične balerine, kar jih je do danes zmogel naš ljubljanski baletni oder. Plesalkin izjemni osebni šarm prave balerine je vedno plemenitila s polno izraznostjo in tehnično suverenostjo. Dobra vila v ,,Trnuljčici", dekle v ,,Čudovitem mandarinu“, Julijana mati v ,,Romeu in Juliji", liki, ki so dajali baletom odtenek njene osebnosti. Pa princesa Turandot, Biljana v ,,Ohridski legendi" in Beatrice v »Undini", ni mogoče našteti vseh njenih stvaritev, ki jih je skozi dvajset let vgrajevala v mozaik naše kulture.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1976-06-01-16_799-21
Javi napako na oder@slogi.si.