Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Zakaj jasne cilje počasi dosegamo?

Sonja Gašperšič, Delavska enotnost, 19. 6. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
SINDIKATI PRED II. KONFERENCO ZKPO SLOVENIJE Zakaj jasne cilje počasi dosegamo? Izvirne zamisli in ustvarjalne izkušnje premalo populariziramo Ko so predsedniki komisij za kulturo pri občinskih svetih ZZS pred dnevi razpravljali o pripravah na II. konferenco Zveze kulturnoprosvetnih organizacij Slovenije, so hkrati ocenjevali uresničenje sklepov republiškega sveta ZS Slovenije o kulturi delavcev pa tudi pogovorili so se, kako bi se vključili v kulturno akcijo časnika ,,Komunist", ki bo vse do izteka leta potekala pod naslovom ,,Človek, delo, kultura". Posvet je bil vsebinsko bogat, žal pa so na njem sodelovali le predstavniki iz 15 občin (!?). Udeleženci posveta so ugodno ocenili predlog programskih smernic, ki jih bo sprejela II. konferenca ZKPO Slovenije. Ugotovili so, da programske smernice vključujejo osnovna politična in akcijska izhodišča sindikatov o kulturi, da nakazujejo skupne naloge sindikatov in Zveze kulturnih organizacij Slovenije, kakor naj bi se v prihodnje imenovala organizacija ZKPO. Poleg amaterskih društev naj bi vključevala tudi društva poklicnih kulturnih delavcev in tako združevala volonterje in poklicne kulturne delavce v skupni kulturni akciji. Med drugim so tudi ugodno ocenili nekatere uspele referendume za gradnjo kulturnih domov, ki kažejo, da lahko ob dobri organiziranosti vseh dejavnikov v občini kljub zaostrenim gospodarskim pogojem ustvarjamo kulturi potrebne pogoje. Seveda pa se kulturna akcija marsikje še izčrpava v bitki s tehnokratskimi pogledi, ustavlja se že ob poskusih, da bi kulturi odprli vrata v vse družbene celice od delovne organizacije do krajevne skupnosti. Ugodno so ocenili tudi nedavni posvet o kulturni vzgoji, ki so ga skupaj organizirali sindikati, Zveza delavskih univerz in ZKPO Slovenije in ki je pokazal (na primeru občine Šmarje pri Jelšah), da je mogoče mnogo storiti tudi v manjših občinah brez velikega denarja, če so prisotni jasni kulturni cilji, zainteresiranost in delavoljnost. Opozorili so še, naj bi tudi ZKPO Slovenije v svoje programske smernice vnesla akcijo vključevanje odraslih v osnovno splošno izobraževanje, kajti kot ni brez te temeljne izobrazbe mogoče delavcev uspešno vključevati v samoupravno odločanje in politično življenje, velja to tudi za njihovo vključevanje v kulturno vzgojo in kulturno ustvarjalnost. Na konferenci bi tudi morali sprožiti vprašanje, kaj storiti, da bi knjige prišle med ljudi, knjige Prešernove družbe pa knjige, ki polnijo skladišča ali direktorske sobe (pa govorimo o Cankarjevem letu!). Sindikati se tudi zavzemajo, da bi v vsaki občini imeli vsaj po enega poklicnega kulturnega organizatorja, v večjih občinah pa tudi po več strokovnih delavcev za različna področja kulturnega delovanja. BESEDE MEČEMO, ZGLEDI VLEČEJO ... Tako je dejal nekdo, ko se je razprava prevesila v opisovanje nekaterih dobrih izkušenj kulturne akcije. Ker imamo jasne kulturne cilje, res ni potrebno vedno znova načelno razpravljati, več pozornosti moramo posvetiti tistemu, kar nas še pri delu ovira, pa delu samemu, iskanju in delovnemu povezovanju ljudi, ki so voljni in sposobni ne le organizirati, pač pa tudi animirati kulturno delo, jim pomagati, svetovati, jih seznanjati z dobrimi izkušnjami drugih. O organiziranosti 380 sindikalnih kulturnih animatorjev v občini Maribor smo že precej pisali: povezali so se v manjše delovne skupine, zanje so organizirali skupaj z ZKPO prikaz vsega ljubiteljskega delovanja v občini, izdali zanje že dva „kulturna informatorja", prvega o kulturni ponudbi, drugega o možnostih kulturnih izletov, da bi sindikalne izlete izkoristili tudi za seznanjanje s kulturno dediščino ali za obisk kulturne prireditve. V Mariboru ugotavljajo, da je zelo pomembno kulturne animatorje povezovati, kajti mnogi utonejo v malodušju, ker so v svojem delovnem okolju še vedno preveč osamljeni. Tudi pred tremi leti začeta kulturna akcija v občini Nova Gorica, v kateri so se povezali sindikati, ZKPO in Primorsko gledališče, je zlasti na področju približevanja knjige bralcem obrodila bogat sad s skupnimi sredstvi so nabavili bibliobus, ki je v dveh letih obiskoval več kot 100 krajev in je pridobil več kot 4.500 novih bralcev. Zdaj poteka akcija, da bi obnovili njegov knjižni fond. Gledališče si je v dveh letih povečalo število abonentov od 600 do 1200. Salonit Anhovo za področje Deskel omogočil poseben abonma, jeseni ga bodo delovne organizacije omogočile še za področje Mirna, kjer so že poskrbeli tudi za kulturni prostor. Delovne organizacije dajejo letno za delovanje 18 pevskih zborov in 6 godb na pihala po 18 starih milijonov din. V Salonu Meblo prirejajo stalne likovne razstave itd. Kulturno akcijo pa še vedno ovirajo preskromna finančna sredstva, prostorska stiska (zlasti v Novi Gorici) in pomanjkanje kadra. Od predvidenih 100 kulturnih animatorjev so jih pridobili komaj 21! O svojih izkušnjah bodo lahko na konferenci spregovorili tudi delegati iz Novega mesta (kako se je v Krki obrestovalo dolgoročno načrtovanje kulturnega razvoja!), z Jesenic (kjer Železarna sorazmerno dobro skrbi za kulturne potrebe delavcev, tudi drugih narodnosti, je pa kultura v tem kraju še vedno v senci športa!), iz Idrije (kako so razrešili na videz nepremagljive finančne probleme idrijske godbe s širšim samoupravnim sporazumom!) iz Cerknega (kaj lahko pomeni za celoten kraj en sam kulturni animator, kot je v ETI gledališčnik Polde Dežman!) itd. itd. V kulturno akcijo „Komunista" ,,Človek, delo, kultura" naj bi se sindikati vključili zelo konkretno kot tisti, ki so bili že doslej v kulturi dejavni, pa upravičeno od te akcije zdaj pričakujejo tudi pomoč v več smereh: da bi se komunisti bolj kot doslej vključili v kulturno akcijo med ljudmi (ne le forumsko), da se politično obsodi delovanje tistih, ki to akcijo zelo zavirajo, da se opravi bilanca narejenega in nenarejenega, da se spopademo s protisocialističnimi pogledi v kulturi, s primitivizmi in lokalizmi, ki kulturnemu razvoju škodujejo, da ocenimo pogostost prazne manifestativnosti v kulturi, navidezno kulturnost itd. Sicer pa bomo o programu te kulturne akcije „Komunista“ še pisali, kajti možnosti – zlasti jeseni – za take odkrite in ne preveč orokavičene pogovore bo zelo dosti. SONJA GAŠPERŠIČ Kako spraviti knjige iz skladišč v javne knjižnice, v katerih je izvodov novih knjig vedno premalo?

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1976-06-17-30_799-16
Javi napako na oder@slogi.si.