Nestrpnost in nemir nepotrebna
Snežna Šlamberger, Dnevnik, 30. 6. 1976
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Nestrpnost in nemir nepotrebna
V zvezi z včerajšnjim sestavkom o položaju gledališč, je tovariš Mitja Rotovnik, predsednik izvršnega odbora ljubljanske kulturne skupnosti dolžan odgovoriti še na vprašanje, kako je ljubljanska kulturna skupnost pri oblikovanju finančnega načrta določala materialne stroške in lastni dohodek, kaj je s kriteriji.
Očitka Mestnega gledališča ljubljanskega ne moremo sprejeti. Letošnji finančni načrt ljubljanske kulturne skupnosti je zgrajen na zelo trdih kriterijih: trdimo celo, da kultura nikoli do sedaj ni imela tako izdelanih kriterijev za razpolaganje dohodka pridobljenega v svobodni menjavi dela. Seveda pa ti kriteriji še niso takšni, kot bi jih vsi skupaj želeli. Osebno menim, da so že vse preveč izraz kvantitativnih razmerij in odločno premalo tudi rezultat kvalitativnih ocen izhajajočih iz idejnih in estetskih meril uresničitve sprejetih in ponujenih programov. Poglavitna težava je namreč v tem, kako se ob sedanji stopnji (ne)razvitosti kritike (ne)razvitosti marksistične estetike dokopati do čimbolj veljavne ocene uresničenega in ponujenega programa in kako nato le-to pretvoriti v jezik financ oziroma razporejanja dohodka. S tem problemom se vsi skupaj vse premalo ukvarjamo, v vsej ostrini pa se izpostavi vsako leto, ko se razporeja dohodek.
Ta ugotovitev še posebej velja za skupnost slovenskih gledališč, v okviru katere bi MGL najprej morala preizkusiti in konfrontirati svoje predloge v zvezi s kriteriji. Skupnost slovenskih gledališč, ki je nedvomno med prvimi poklicana, da pove svoje, pa iz meni neznanih (ali pa znanih?) razlogov do tega trenutka kulturnim skupnostim ni posredovala nikakršnih usklajenih stališč o tem vprašanju.
V dosedanjem razvoju so se npr. med gledališči ustvarila zelo določena finančna razmerja, ki se na eni strani neprestano postavljajo pod vprašaj, na drugi pa veljajo kot samoumevno dejstvo, ki skoraj da ne more imeti ugovorov. Eno od takih je dejstvo, da med Dramo SNG in MGL vseskozi obstaja razmerje, ki se v letošnjem letu konkretno izkazuje s približno 3 milijoni din v prid Drame SNG. Tako je tudi v ustvarjanju finančne osnove obeh Oper v SRS, kjer je položaj ljubljanske opere bistveno boljši od mariborske, in tako naprej. Razmerje, ki se je med obema gledališčema uveljavilo, je produkt dejstva, da se je Drama SNG desetletja razvijala kot osrednja kulturna in gledališka institucija, kasneje, ko smo tezo o avtomatizmu osrednjosti ovrgli (nihče namreč v samoupravnem konceptu kulturne politike ne more imeti vnaprej določena prvenstva, temveč se mora s svojim delom, s svojo idejno-estetsko usmeritvijo vsako leto sproti potrjevati!) pa se je vse bolj začela oblikovati določena delitev dela znotraj gledališkega programa v Ljubljani in širše, ki je nedvomno za seboj potegnila tudi finančne konkurence. Tudi ta delitev dela razmerja oz. razlike upravičeno pogojuje v konkretnem primeru pač glede na družbeno in kulturno vlogo in programsko usmerjenost Drame SNG na eni strani in zopet specifično vlogo MGL v gledališkem programu na drugi strani. En in drugi pogon se v finančni global programsko morata uokviriti naloga ljubljanske kulturne skupnosti je le, da postopno izenačuje pogoje, da izjemne dosežke tega ali onega posebej stimulira in da ima kar največ posluha za tiste elemente, ki kakorkoli vplivajo na finančno situacijo kulturnih institucij, so pa zunaj moči njihovega vpliva. Ta posebna stimulacija ob vsakoletnih močno limitiranih sredstvih (to posebej poudarjam) pa v dosedanjem razvoju izoblikovanih finančnih razmerjih nikakor ne more porušiti. In ker MGL tudi samo v svojih stališčih neprestano poudarja, da je ustvarjanje njihovega boljšega finančnega položaja ne sme iti na račun Drame SNG, sam pa naj dodam, da tudi ne v škodo drugih izredno kvalitetnih in delovnih gledališč npr. Mladinskega ali Lutkovnega, ali pa Slovenske filharmonije, je toliko bolj jasno, da se mora program MGL v tem letu uokviriti v za njih razpoložljiva sredstva. Zahteva za bistvenim izboljšanjem finančnega položaja Mestnega gledališča ljubljanskega, ki iz vseh njihovih pisem bolj ali manj prikrito veje in čeprav je še tako utemeljevana iz ustavne pravice o nagradi za opravljeno delo, je torej ob razpoložljivih sredstvih v letošnjem obsegu skupne porabe neuresničljiva, očitki, tudi tisti pod ravnjo kulturnega komuniciranja, na račun izvršnega odbora ljubljanske kulturne skupnosti, pa brezpredmetni.
NIKOMUR VEČ, NA RAČUN DRUGEGA
S podobnimi zahtevami se pojavlja popolnoma upravičeno še vrsta drugih izredno delavnih kolektivov, in če sedaj vemo, da se večina sredstev ljubljanske kulturne skupnosti razdeli med SNG, SF, MGL, MG in Lutkovno gledališče, potem je kot na dlani, da bi bilo treba treba za zadostitev zahtev MGL zmanjšati sredstva prav tem ustanovam (glede na lansko leto seveda). Toda tudi od tod prihajajo podobna pisma, zahteve itd., ki opozarjajo na kritično situacijo. In kaj naj v situaciji, ko se vsi več ali manj nahajajo v do skrajnosti pregretih finančnih načrtih, naredi izvršni odbor ljubljanske kulturne skupnosti, naj nekoga podpre izdatneje kot more, zato, da bo drugi ugasnil? Vsekakor ne!
Politika razporejanja dohodka, ki jo letos vodi ljubljanska kulturna skupnost, je torej usmerjena na izenačevanje pogojev, v katerih delujejo kulturne institucije. To izenačevanje temelji na nekem temelju, ki ga predstavlja v zadnjih desetih letih izoblikovan okvirni obseg sredstev, znotraj katerega je vsako leto določena kulturna institucija uresničevala svoj program. Nujno upoštevanje tega temelja kot izhodišča ima svoje slabe in svoje dobre strani. Tega se izvršni odbor ljubljanske kulturne skupnosti preveč dobro tudi sam zaveda. Slabe strani so nedvomno v tem, da deluje kot neka objektivna zakonitost, ki močno določa vsakoletno razporeditev razpoložljivih sredstev in pušča zelo malo manevrskega prostora za prerazporeditev - često tudi za tiste, ki imajo za seboj prav vse argumente. Povedati pa moram, da ob letošnjem 114,3 odstotnem povečanju sredstev ljubljanska kulturna skupnost napenja vse sile, da predvsem ohrani v dosedanjem razvoju doseženo stopnjo kulturne razvitosti mesta. Realno povečanje znotraj 114,3 odstotka pa je ob nadaljnjih inflacijskih trendih v resnici še mnogo manjše, ne glede na to, da se bo med letom SISŠ zaradi dviga cen sorazmerno povečala njihova osnova. Za nove, upravičeno povečane izdatke pri materialnih stroških zaradi preselitve MGL v nove prostore in za pokritje objektivno pogojenega izpada lastnega dohodka, predvsem v okviru ljubljanske kulturne skupnosti, je treba sredstva, ki pa niso majhna, poiskati. Trenutno teh sredstev ni, kar pa ne pomeni, da izvršni odbor ljubljanske kulturne skupnosti nima načrta, kako naj bi do njih prešel - le počakati bo treba in to brez nepotrebne nestrpnosti in vnašanja nemira v že itak prenapeto situacijo. Konec koncev je LKS prav v letošnjem letu zaradi velike intenzivnosti dela MGL še posebej stimulirala, kar pa tudi ne bi smelo ostati zamolčano.
Naj ob koncu tega odgovora vendarle ugotovim še nekaj: tako pismo Slovenskega narodnega gledališča kot Mestnega gledališča ljubljanskega skupaj z ostrimi stališči mnogih drugih institucij je treba razumeti predvsem kot opozorilo, da je materialna osnova kulturnih dejavnosti v Ljubljani odločno prešibka. Namesto, da bi se povečevala že drugo leto po vrsti, realno celo upada. To pa za družbo, ki gradi socialistične, humane in kulturne odnose, ni prav, ne glede na velike težave, ki spremljajo gospodarski razvoj. Razvoj kulture mora biti v našem socialističnem družbenem razvoju konstanta, ne pa stvar, ki je tako močno podvržena trenutnim nihanjem na področju materialne proizvodnje in s tem vse nevarnejšim padcem. V tem smislu pa je treba oboje pisem gledališč obravnavati še kako resno.
ZA VZAJEMNOST TOLIKO, KOLIKOR JE DOGOVORJENO
MGL vprašuje, kje so v finančnem načrtu ljubljanske kulturne skupnosti sredstva iz vzajemnosti, češ, da bi z njimi lahko marsikaj rešili?
To vprašanje je na žalost plod napačnih predstav in izračunov, ki so jih naredili v vodstvu Mestnega gledališča ljubljanskega, ko so bili seznanjeni z letošnjimi številkami. Ni res, da so se sredstva "iz vzajemnosti" v višini 28 milijonov din nekje enostavno izgubila. V okviru finančnega načrta ljubljanske kulturne skupnosti je vseh 46 milijonov, kolikor jih je iz vzajemnega vira pri Kulturni skupnosti Slovenije odpadlo na Ljubljano. Ta sredstva, celo mnogo nižja, so bila v okviru finančnega načrta ljubljanske kulturne skupnosti vsebovana tudi lani, le da se je letos bistveno spremenila metodologija za pridobitev t.i. vzajemnostnih sredstev. Lanski 101 milijon za kulturo v Ljubljani je v celoti zagotavljalo pet ljubljanskih občin le navidezno, saj so bila v tej vsoti pokrita tudi sredstva, ki bi jih sicer Ljubljana morala dati za solidarnost na področju vzgoje in izobraževanja. Medtem ko so se torej lani v okviru ljubljanske skupne porabe vzajemnostna (tista, ki naj bi od zunaj pritekala v Ljubljano) in solidarnostna sredstva (tista, ki jih Ljubljana da za hitrejši razvoj manj razvitih področij v Sloveniji) medsebojno, računsko - kompenzirala, pa je letos situacija drugačna. Ljubljana da toliko, kolikor je njena obveza za solidarnost, direktno, za vzajemnost v kulturi pa dobi toliko, kolikor je dogovorjeno tudi neposredno in sicer od Kulturne skupnosti Slovenije. Kot na dlani je torej, da je dejanska obveza ljubljanskih občin, o kateri govori Mestno gledališče ljubljansko, drugačna od tiste, ki jo izkazuje lanska številka 101 milijon. Vsekakor je ta obveza precej manjša, saj občan v petih ljubljanskih občinah pač ni dolžan zato, ker se je na njihovem območju zgostilo vse polno kulturnih institucij širšega pomena - dajati za kulturo dvakrat ali trikrat več kot npr. domžalski občan. Toda tako kot je to dejstvo neizpodbitno, še vedno niso razjasnjena prav vsa vprašanja, ki jih je povzročil prehod na tako zasnovano financiranje. Da je res tako, govori podatek, da je za izpolnitev vzajemnostnega financiranja v okviru ljubljanske kulturne skupnosti zmanjkalo 7,3 milijona din, ki si jih prizadevamo prav sedaj pridobiti. To pa ni slučaj le v Ljubljani, temveč tudi v Mariboru in Celju.
Naj k temu dodam le še podatek, ki je bil registriran tudi v sredstvih informiranja, namreč, da so se v nekem trenutku že planirana sredstva za kulturo v republiki tik pred sklenitvijo dogovora o razporejanju dohodka v SRS še nekoliko povečala. Kaj je z usodo teh sredstev, ki so bila po razpoložljivih informacijah namenjena prav popravek osebnih dohodkov v kulturi, zaenkrat ni jasno: niti v Maribor niti v Celje niti v Ljubljano niso pritekla. Izražam pa prepričanje in željo, da bo po razjasnitvi tega vprašanja mogoče prav iz tega naslova pokriti tisto, kar manjka za izpolnitev sistema vzajemnostnega financiranja.
Kako žive vse tiste kulturne ustanove v Ljubljani, ki sicer niso pisale posebnih pisem, so pa najbrž prav tako v težavah? Kakšno je razmerje med osebnimi dohodki in sredstvi za redno dejavnost, kakšen smisel bi imeli urejeni OD ob zmanjšani dejavnosti? Kako se izvajajo stabilizacijski načrti?
Zaradi pomanjkanja prostora naj odgovorim kratko. Tudi ostale kulturne institucije ne živijo prav nič boljše kot Slovensko narodno gledališče ali Mestno gledališče ljubljansko, mnoge celo težje, saj jih pestijo vprašanja glede zapore s strani inšpekcij (Moderna, Narodna galerija, Lutkovno gledališče) zaradi dotrajanosti električnih in požarnih varnostnih naprav; še posebej so prizadeti zaradi nenehnih dvigovanj cen komunalnih in drugih storitev ob dejstvu, da imajo sredstva za materialne stroške povečana le za 6,5 odstotka glede na lansko leto itd.
Moram pa ugotoviti, da stopnja zavzetosti za uresničevanje stabilizacijskih ukrepov, torej čimbolj smotrne uporabe sredstev, ni povsod enaka, čeprav v poprečju z rezultati ne smemo biti nezadovoljni. Kaj več o tem pa kdaj drugič!" je zaključil odgovor Mitja Rotovnik.
SNEŽNA ŠLAMBERGER
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Mitja Rotovnik
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana SNG Opera in balet Ljubljana Mestno gledališče ljubljansko Slovensko mladinsko gledališče Lutkovno gledališče Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1976-06-17-30_799-16