Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ali je sodobna tema tudi sodobni film?

Vladimir Kocjančič, Mladina, 19. 8. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Kam po Pulju Ali je sodobna tema tudi sodobni film? Ob 23. festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju Na 22. puljskem festivalu (leta 1975) je veliko zlato areno odnesel režiser Bogdan Žižić s svojim sodobnim filmom Hiša. Bogdan Zižić za letošnji festival ni naredil nobenega filma. Ne takega s sodobno tematiko. In sploh tudi ne kakega drugega. Zlata arena je dokaz, da zna delati filme. Naj torej malo počaka? Treba je počakati. Kajti pri nas imamo tudi nekaj režiserjev, ki filma še ne znajo narediti. In prav je, da jim damo priložnost. Da se lahko še malo naučijo. Človek ne pride učen na svet in vsaka šola nekaj stane. Aktivno učenje je seveda dosti več vredno kot pasivno. Samo tako je mogoče razumeti, da se marsikateri režiser leta 1976 izgubi v vrsti nebogljenosti in nedorečenosti, ki so jih nekateri njegovi kolegi (in ne boste verjeli - celo sam) prešli in premagali že pred desetimi in petnajstimi in dvajsetimi leti) in že tudi ob samih začetkih povojne jugoslovanske kinematografije). Od pasivnega učenja so menda nekaj imeli samo kritiki, ki so poostrili svoje kriterije zaradi beograjskega FESTA, filmski ustvarjalci umetniki pa si najbrž festovske filme ogledujejo predvsem za zabavo. Tako smo zares vsako leto znova presenečeni: Presenečeni, ker dobimo tri ali štiri zanimive in še kar solidne filme - to je treba priznati resnici na ljubo (vendar je tudi res, da nikoli ne opazimo vseh treh ali vseh štirih). Presenečeni, ker odkrijemo novega nadpoprečno talentiranega debitanta ki bo potem kot vsi veliki svetovni filmski ustvarjalci dve ali tri leta počival. Presenečeni, da se naš film vrača k sodobnim temam - čeprav smo vsi vsak trenutek pripravljeni dati vso družbeno podporo takim filmom. Presenečeni, ker smo odkrili, da ima film temo - pri čemer nam še ni popolnoma jasno, da ima tudi fabulo, dramaturgijo in specifičen filmski izraz. V naši kinematografiji se učimo že kar presneto dolgo. A naše učenje ne gre ne po učnem programu in ne po dodatni literaturi. To je učenje, ki vztraja pri samem viru učenosti, pri osnovi stvari same, pri filmu. Film je za nas neverjetni, še neodkriti čudež, je igračka, ki jo naši debitanti dobivajo v roke poprečno pri štiridesetih letih. Film je nekaj, kar moramo še odkriti, v kar vedno znova prodiramo, da bi našli smisel, vsebino in obliko, ki naj bi jo film kot sodobna umetnost menda imel. In zato smo vedno znova iz vsega srca presenečeni: neverjetno posrečilo se nam je posneti film. Neverjetno, res neverjetno. Prikazovanje Načelno delamo dve vrsti filmov: drage in poceni. Precej podobno je tudi drugod po svetu: dragi filmi morajo prinesti še več kot so stali, poceni filmi pa so ponavadi filmi mladih ustvarjalcev, avantgarde in filmskega eksperimentiranja (tudi filmsko umetnost je žal treba raziskovati znotraj nje). (Iz take razdelitve seveda mora biti izvzet ves tisti poceni kič, ki z umetnostjo nima nič skupnega in ga precej radi uvažajo naši distributerji). Pri nas dragih filmov menda ne znamo prodajati, ne znamo jih plasirati ali pa se svet, kdo bi vedel zakaj, ne zanima zanje. Vendar take filme pridno delamo še naprej. Pravimo jim spektakli in imamo z njimi precej ustvarjalnih težav: med njimi najtežja je prav gotovo, kako pravilno dramaturško in izpovedno skomponirati usodo množice in usodo posameznika. Tu so se v filmski zgodovini že pokazale določene šablone, mimo katerih navadno ni mogoče iti, če naj ima film glavo in rep in še kaj vmes. Vatroslav Mimica se je letos v Kmečkem uporu odrekel možnosti, da bi delal herojski film o Gubcu in Gregoriču in zavestno iskal drugje v freskativnosti svojega filma in ekspresivnem izrazu, vendar se je ob onem moral zateči tudi k čisto tradicionalni zgodbici (o mladem kmečkem fantu, ki bo postal novi Petrica Kerempuh), da je lahko svoj film uokviril in mu dal celovito obliko. V bistvu je skozi stransko temo, stransko fabulo in stransko motiviko govoril o glavnih, a temu bi se lahko tudi reklo: hoditi kot mačka okrog vrele kaše. Kljub temu je vendar našel nekaj izpovednih plasti, ki so zanimive tudi za sodobnega gledalca. To, da bi lahko sproti razčlenjevali usode posameznikov; a tu bi se lahko vsilile precej šablonske rešitve, ko ne bi scenarist Andreevski in režiser Gapo pripravila nekaj izvrstnih sekvenc, ki so hkrati z dokaj filozofsko nastrojenim sporočilom filma, dvignila hotenje na solidno raven. Kvaliteta tega filma je vsekakor bolj v temi in filmskem izrazu kot pa v fabuli in dramaturški gradnji - ti dve sta prav tako v svetovnem filmu že šablonizirani. Veljko Bulajić je poiskal še tretjo možnost: v spektakularni obliki je v svojem Sarajevskem atentatu spregovoril o posamezniku. V osnovi je princip isti kot pri Gapu - išče znotraj glavne zgodbe in znotraj glavne teme - vendar v celoti postavi v ospredje usodo posameznikov, ne pa tudi množice. (Najbrž se je Bulajić tega sam zavedel, ker je na koncu dodal didaktično predavanje o tem, kaj se je po atentatu zgodilo na svetu.) Vsa spektakularnost filma in prizori z množico so tako bolj okras kot pa nujnost. A naredil je še eno napako - za avstrijski dvor je zasedel premočna igralca (Bolkanova, Plumner), da bi naši mladi igralci kot atentatorji obdržali ravnotežje in tehtnico celo prevesili na svojo stran. Tako je glavna izpovedna plast filma ostala dosti preveč zakrita. Kar pa se filmskega izraza tiče, je res, da je Bulajić naredil že precej boljše filme, kot pa je Sarajevski atentat. Tokrat je neroden, neokreten, brez tiste svoje značilne epske širine - zdi se celo, da nesproščen in brez enovitega sloga. Zdravko Velimirović je šel s filmom Vrhovi Zelengore po isti dramaturški poti kot Gapo in Bulajić. Usoda posameznikov, branilcev kote Ljubin grob je postavljena popolnoma v ospredje. Šel je tudi nekoliko dalj od svojih kolegov - namreč naravnost v šablono. Konvencionalno so izbrani liki, konvencionalen je zaplet, karakterizacija, motivika, in tudi pri nas smo že videli natanko (dramaturško) enako narejen film Stoletja Jankovića Partizani. Filmski izraz ni vedel, ali naj bi bil epski ali dramski in je postal s plakatskimi iliričnimi momenti taka mešanica, da se človek čudi, kako je isti režiser tik pred tem posnel zelo soliden film Derviš in smrt. Šablona, ki smo jo omenili, pa je tipična za ameriški komercialni spektakel, Pri dragih filmih torej res bolj ali manj očitno opažamo šablone, ki najbrž ne morejo voditi k tipičnemu jugoslovanskemu filmu. Zato ni čudno, da je bilo mogoče slišati negodovanje zaradi zapravljanja denarja pri takih projektih. Branko Capo je v svojem filmu Najdaljša pot iskal znotraj glavne fabule in znotraj glavne teme. Množica Makedoncev, ki so jih po Ilindenski vstaji turške oblasti pregnale najprej v solunsko ječo, nato pa na dolgo pot skozi pustinje Male Azije, mu je omogočala tako zelo zahtevno zamisel. Film je dolg in se pred gledalcem odvija počasi, tudi zato, da bi lahko sproti razčlenjevali usode posameznikov; a tu bi se lahko vsilile precej šablonske rešitve, ko ne bi scenarist Andreevski in režiser Gapo pripravila nekaj izvrstnih sekvenc, ki so hkrati z dokaj filozofsko nastrojenim sporočilom filma, dvignila hotenje na solidno raven. Kvaliteta tega filma je vsekakor bolj v temi in filmskem izrazu kot pa v fabuli in dramaturški gradnji - ti dve sta prav tako v svetovnem filmu že šablonizirani. Navdušenje Letos je bilo v Pulju kar šest filmov s sodobno tematiko. Ne vemo, če so bili vsi poceni, a prav gotovo cenejši od katerega koli izmed prej naštetih filmov. In kritiki so bili navdušeni. Bilo je slišati celo mnenja, da je takemu filmu mogoče marsikaj odpustiti, že zato, ker se ukvarja z našo sodobnostjo. Misel je lepa, a malce nebogljena v letu 1976. Sodobna tema je in mora biti temeljni sestavni del vsake kinematografije in navduševati se nad ugotovitvijo, da je prav, če tudi naša kinematografija spodbuja sodobne teme, v bistvu pomeni znova odkrivati Ameriko. Tak cenen odnos do domačega filma, češ da je sodobna tema vse, nas bo prej ali slej spravil na raven diletantske naturalistično dokumentaristične filmske pripovedi, ki nam ne bo imela nič izpovedati. Kajti - mar ni film Igorja Pretnarja Idealist po svojih izpovednih plasteh in sporočilih dosti bolj sodoben (hkrati pa ne zavezan času in prostoru) kot pa recimo sodobna polomija z naslovom Poznate Pavla Pleša? In ali mar ni film Vojka Duletiča Med strahom in dolžnostjo v filmskem izrazu vsaj toliko ali bolj sodoben, samosvoj in stilno enovit kot celo najbolj razvpiti film puljskega festivala Čuvaj plaže v zimskem obdobju? Ne gre namreč samo za temo, gre za filmsko umetnost. Gre za to, da mora film govoriti, asociirati, sporočati tako Anžetu in Micki kot Faustu in Margareti. Gre za to, da nam ima film povedati več, precej več kot samo temo. Skrivnih plasti doumevanja našega sodobnega življenja pa nam sodobni jugoslovanski film v glavnem ne daje. Menekensko lepi pa klišejsko črno belo karakterizirani junaki v Vojakovi ljubezni ali anekdotična domislica, kako reven pastir postane bogati slikar v Naivcu ali klišejski socrealizem s priokusom limonade v filmu Poznate Pavla Pleša ali zdolgočasena karakterna komedija, ki bi rada bila drama o dveh, ki se ne bosta upala nikoli najti, v filmu Vagons lits, so zelo jasen dokaz, da nas sodobna tema zanima samo kot tema in da z njo ne znamo nič povedati niti našemu človeku, kaj šele tujcu. Zgolj fotografija, marsikdaj podobna domačim nalogam v osnovni šoli. Zato je razumljivo, da so jugoslovanski kritiki (in tudi žirija) frenetično zaploskali, ko se je našel debitant Goran Paskaljevič in naredil dovolj normalen in soliden film, Čuvaj plaže v zimskem obdobju, film, ki govori o nas in našem času, o ljudeh, katerih značaji in usode so podobni našim, film, ki s svojo mnogoplastnostjo presega čas in prostor. To je film o dobrih malih ljudeh, ki se niso znašli v svojem okolju, je film o željah, hrepenenjih in ciljih, film blage humornosti in nežne nevsiljive lirike. Je film, ki pripoveduje zato, da bi izpovedal. To je tudi edini film s sodobno tematiko, ki ima docela dograjeno fabulo, dramaturgijo, igro in soliden filmski izraz. In drugo leto bo zatorej pri sodobnih temah treba od Paskaljevića naprej in ne šele k Paskaljeviću. Vedeti bo treba, da je zgolj sodobna tema za sodobni film mnogo premalo. In za konec: slovenska filmska proizvodnja je letos nesporno dokazala, da je najbolj urejena in v glavnem tudi najbolj kvalitetna: Pretnarjev in Duletičev film sodita v resnični vrh festivala, Hladnikov film Bele trave pa je doživel izredno laskave ocene pri jugoslovanski kritiki, ne samo zaradi sodobne tematike, ampak tudi zaradi filmskega izraza, ki ga je Vuk Babić označil kot sintezo pavlovičevskega in hladnikovskega pogleda na filmsko umetnost. Naši igralci (Zupančičeva, Gregoračeva, Polič) pa so znova dokazali izredne kvalitete slovenskega igralskega rodu. VLADIMIR KOCJANČIČ
Javi napako na oder@slogi.si.