Konstrukcija in življenje
Franc Srimpf, Večer, 24. 9. 1976
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Premiera Lukićeve drame Huda noč v MGL Ljubljana
Konstrukcija in življenje
OŽIVLJENO DRAMSKO BESEDILO V REŽIJI DUŠANA MLAKARJA IN IGRALCEV MESTNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANSKEGA
Namenoma sem dal naslov temu zapisu o gledališki uprizoritvi Lukićeve drame Konstrukcija in življenje. Kajti Lukićeva drama o koncu pesnika Publija je namreč oboje: to so izmišljeni, konstruirani liki, osebnosti, ki v delu nastopajo, a vendar hkrati te osebe živijo v neki resničnosti, seveda v današnji, lahko pa bi tudi v pretekli, v Göthejevi (aluzija na Torquata Tassa), torej v romantični dobi, tudi v Prešernovi, ali pa v Ovidovi na začetku našega štetja. (Publij je ime pesniku v Lukićevi drami, to pa je tudi Ovidovo ime.)
Te paralele, ki imajo svojo zgodovinko, kulturno-politično in pesniško še posebej pogojenost, pa so seveda zunanje, čeprav globoko simbolične, ter nas hkrati navajajo k misli, da obstaja problem, ki se ga je dramatik lotil, skozi ves ta čas, od takrat, ko je začel človek pesniti in se ukvarjati z umetnostjo na sploh, pri čemer se je vedno znova ostro soočal z družbo, z njenimi predstavniki in z življenjem.
Tudi danes. Da je snov namenjena sodobnosti, da je vzeta tudi iz sodobnega življenja, je vsekakor jasno, ne glede na rimska imena, ki jih akterji nosijo. Sicer pa je prej omenjeno zgodovinskost in sodobnost odlično doumel scenarist Sveta Jovanovič, ki je v ozadju nakazal neke vrste rimski atrij, na glavnem prizorišču pa razpostavil biedermaierske stole, toda na mizi je telefon, zadaj mizica s pijačami in sredi odra povsem sodobno odpočivališče. Tako nas že sama scena poveže s tistim, kar je hotel dramatik izraziti zgodovinsko v različnih obdobjih.
Lukićeva drama je seveda tezna drama, vendar je treba takoj ugotoviti, da besedilo ni suhoparno, tudi ne abstraktno-filozofsko, temveč pesniško. (To je bilo ves čas čutiti tudi iz zelo dobrega prevoda Vena Tauferja.) Čeprav je neke vrste disput, pa je vendarle veliko več kot pa samo to. Gre za odnos do življenja, gre za vlogo v tem življenju, zlasti še pri glavnem junaku Publiju, gre za soočanje z družbo na eni strani in za individualno podobo človeka-pesnika na drugi strani. Še globlje: gre za problem sodelovanja pesnika (umetnika sploh) v hierarhiji družbe, ki ga najprej »trpi« med seboj, zatem pa ga odstrani, prežene v provinco, ko ji ne more ali noče več služiti.
Uprizoritev v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Dušana Mlakarja in s pomočjo vseh sokreatorjev predstave, predvsem pa, razumljivo, z nastopajočimi igralci, je to tezno dramsko besedilo, polno simbolov in prispodob, uspela oživiti dokaj plastično. To velja še posebej za glavno osebo v delu, pesnika v zatonu, Publija, ki ga je upodobil Vladimir Skrbinšek nenavadno živo. Mislim, da se je uspel v izredni meri približati pesniku v drami.
Ob njem je ustvarila Judita Hahn v vlogi Beatriče, ki je njegova »neke vrste žena« zanimiv lik ženske, ki Publija sicer ljubi kot človeka, ne ceni pa v njem preveč pesnika in tudi ne njegovih elitističnih teženj. Zapletena je figura študenta Petra (Tone Kuntner), nekakšnega Publijevega antipoda, ki »vzornika« naposled ustreli. To težko vlogo je Kuntner solidno zaigral. Člani družine, pri katerih je Publij »spravljen« v pregnanstvu, so Antonij (Slavko Strnad), Klavdija (Anka Cigoj) in Heloiza (Jožica Avbelj). Razen zadnje sta prva dva tipična zastopnika malomeščanske družbe, zlasti je to Klavdija, ki se boji predvsem za svojo eksistenco. Mlada Heloiza naj bi bila edini svetli žarek tem temačnem vzdušju, vendar se tudi v njej že opaža, da bo pozneje sledila svojim staršem. Valentina je oblastno zaigral (saj je predstavnik oblasti) Jože Lončina.
FRANC SRIMPF
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Dušan Mlakar Slavko Strnad Jože Lončina Tone Kuntner Jožica Avbelj Anka Cigoj Sveta Jovanović Vladimir Skrbinšek Judita Hahn Kreft
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1976-09-23-30_799-1