Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Dvoje informacij, ena tudi polemična

Janez Povše, Naši razgledi, 22. 11. 1985

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Dvoje informacij, ena tudi polemična Draga Ahačič - Robert Pignarre: Dramsko gledališče Janez Povše Sedemindevetdeseti naslov Knjižnice Mestnega gledališča ljubljanskega bližamo se torej jubileju odzivne strokovne zbirke - je pod dokaj splošno napovedjo »Dramsko gledališče med trajnim in minljivim«, avtorski zapis Drage Ahačič, ki je tudi prevajalka drugega besedila, »Zgodovine gledališča« Roberta Pignarra. Ta je prvič izšla leta 1945 v znani zbirki »Que sais-je?«, leta 1971 pa je doživela že deveti, seveda izpopolnjeni ponatis. Gre torej za zavestno, sočasno objavo dveh del o gledališču, ki se očitno dopolnjujeta tako po namenu kot tudi po učinku in razultatu. Kombinacija ali zaporedje obeh posegov naj bi namreč zapolnilo vrzel tistih pregledov zgodovine gledališča in njegovega razvoja do današnjih dni, brez katerih se utegnejo zdeti tudi vsakokratna, ostro progilizirana umetniška obdobja in smeri preveč razpršene in ekstemporirane, zato jih je nujno od časa do časa povezati v globalne evolutivne in evolucijske sklope oziroma jih na takšno kontinuiteto primerno opozoriti. Draga Ahačič je v svoji študiji zaokrožila pogled na razvoj in naravo gledališke umetnosti, upoštevaje specifiko izraznih sredstev, njihov razvoj in »obnašanje« v že omenjenem zgodovinskem profilu. Toda kot skuša biti njeno delo poljudno in informativno - sama uvodoma zagotavlja - takó je izpeljava znotraj razpostave in organizacije materiala v bistvu ves čas angažirana - lastnost, ki ji v načelu ne gre oporekati - strokovno in umetniško opredeljena, mestoma tudi prikrito ali kar odkrito polemična. Za pojavom in besedami gledališkega učbenika se namreč ves čas odvija boj za uveljavitev »pravilnih« in razkrivanje »nepravilnih« pogledov na gledališko umetnost. Z drugimi besedami: svojo živo in mestoma kar neizprosno izpovedno noto izvaja Draga Ahačič iz prepričanja, da je v (sodobnem) gledališču nujno marsikaj znova postaviti na ustrezajoča mesta; nevzdržna se ji zdita teorija in praksa tkim. avtorske režije, ki je najbolj eklatanten zgled potvarjanja dramskega besedila, njegovega prenarejanja in spreminjanja, bolje, nedopustnega dramatikovega podrejanja nemara učinkovitím in zanimivim odrskim, predvsem čutnim učinkom, ki pa se odmikajo od miselnega izhodišča avtorja, ne nazadnje od miselne globine in poslanstva predstave kot take. Ti učinki zalo radi nagibajo ali v ritualna ali spektakularna obeležja, pri čemer ostaja gledalec kot temeljni cilj gledališkega snovanja »spodaj«, izključen iz dogajanj, pravzaprav le opazovalec, ki mu ni dopuščena in omogočena globlja komunikacija s filozofsko že kar vnaprej zamejenim umetniškim dejanjem. Toliko večja skepsa preveva avtorico - in posledično seveda tudi njen zapis - v poglavju in omembah vsakršnega eksperimentalnega ali deklarativno avantgardnega gledališča, kolikor se le-to, ne spopada z materijo globinsko, merveč zgolj ali predvsem obrobno, »zunanje« v smislu vse večjih učinkovanj. Hkrati zapis ves čas zagovarja tézo, ki jo vidi potrjeno v zgodovinskih prerezih: da naj bo - kar je takorekoč obvezno in zaveza - gledališko dejanje nepreklico podrejejo dramskemu besedilu, avtorju, naj ne spreminja besedila v manipulativni material takšnih ali drugačnih ekshibicij, ampak naj se poglobi v izhodišče in miselno izpoved vsakokratnega besedila, ter s pomočjo gledaliških sredstev »pretvori« besedo ali poezijo in misel v ustrezna izrazila. Ves čas upoštevajoč igralca kot središčno in poglavitno sestavino, celó jedro vsakega pravega gledališkega dejanja, zavedajoč se, da so pravzaprav vsa druga, tako tudi vizualna izrazna sredstva docela drugotnega pomena, kolikor niso podaljšek misli, izpovedi dramske predloge. Simptomatično in tudi logično je, da se avtorica ob vsem tem obračunu z »novim«, »fizičnim«, »spektakularnim« sodobnim gledališčem istočasno bori za pravo in resnično umetniško gledališko kreativnost, seveda z drugimi besedami in poimenovanji, kot namreč pravo gledališče pogojujejo posegi »izvirnih«, »ustvarjalnih osebnosti, predvsem režiserjev; da izpostavljata termin »gledališkega branja« nasproti »nadgrajevanju«, ki naj bi bilo v večini primerov visoko doneča oznaka nepotrebnih potvorb smisla dramskega besedila; da večkrat dokazuje, kako lahko v istem času isto besedilo izvaja poljubno število ustvarjalnih režiserjev, vendar po svoje, kakor tudi igralci in igralke - ne da bi potvarjali smisla dela odigrajo vlogo na drugačen način. Toda in tu se po vsej verjetnosti razpira in začenja široko in bistveno področje resnične gledališke kreativnosti: kako in zakaj na drugačen način, kje je hkrati enkratnost in različnost interpretacije, kako do takšnega individualnega rezultata v gledališkem procesu prihaja. Tu gotovo ni nezanimiva fenomenologija »objektivnega« besedila v srečanjih s »subjektivnim« prijemom kvalitetnega ustvarjalca. Odkar pač vemo, da je vsako pravo gledališko dejanje - najsi gre za upodobitev sodobnega dela ali klasike - živ poseg v besedilo in prostor in je tak poseg oživljanja oživljanje sámo, je bolj ali manj jasno, da se morajo režiser, igralci in drugi ustvarjalci predstave zmeraj dokopati tudi do izvirnega, svojega tudi avtorskega izhodišča. Avtorska režija je s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi nastala kot reakcija in odgovor na tisto gledališko obdobje in številna sodobna dogajanja, ki besedila in ustvarjalcev samih ne oživljajo, ampak jih že »izdelane«, »objektivne«, ponujajo vsakokratnemu občinstvu. - Zato se zdi ob sicer zavzetem avtoričinem zapisu, škoda, da se je posvetil predvsem obračunu s slabšim delom nove gledališke dobe, čeprav ta kliče po kritični refleksiji, ni pa se, ta zapis, z že doseženega roba med neustvarjalnim in ustvarjalnim gledališčem podal v tista območja, kjer se oživljanje po posebnih zakonitostih objektivizira; kjer je oživljanje kot pogoj živega organizma (gledališke) umetnine zahteva, brez katere se režiserski posegi in tudi posegi drugih ustvarjalcev hočeš nočeš vračajo v racionalizem in mehaničnost kot metodo, ki težko rodi pravo in resnično življenje, in kjer je končno izvirna eruptivnost ustvarjanja vendar le obvladljiva, seveda v fazah priprav in dela. Z drugimi besedami: knjiga skupaj s pregledno in jedrnato Pignarrovo zgodovino gledališča ponuja informacijo pa tudi izhodišče za temeljna, kakor tudi posebnejša gledališka razmišljanja. Toda slovenski zapis v knjigi je segel dlje, dotaknil se je področja gledališče in s tem umetniške vznemirljivosti, problematiziral je nekatere aktualne gledališke dileme, zbudil pokrajinah prave ustvarjalnosti. Toda presenetljivo in nemara brez potrebe se je vrnil v svoje izhodišče, v svoj utilitarni namen, s katerim je bil po vsej verjetnosti limitiran tudi njegov domet.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.