Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ako se po jutru dan poznaje...

Đorđe Deđanski, Glas omladine, 5. 8. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
FILM AKO SE PO JUTRU DAN POZNAJE. . Kada, sticajem okolnosti, treba napisati i reći svoj sud samo o prvoj polovini Festivala jugoslovenskog igranog filma u Puli, čovek se nađe pred problemom: Govoriti o svemu onome što čini jedan festival i o onome što se događa oko festivala ili pokušati već na osnovu osam viđenih filmova oceniti kako je bilo i kako će do kraja biti. Jedan filmski kritičar ovde je rekao, da su ranijih godina neudobne stolice bile osnovni barometar kvaliteta filmova. Onog trenutka kada to sedište počinje da žulja čovek postaje svestan da je film dosadan, odnosno loš. Ove godine, Arena je dočekala publiku i novinare sa novim stolicama, izvanrednim rasporedom sedišta i mnogim drugim udobnostima. Međutim, nove stolice žuljaju mnogostruko više nego stare, publika se vrti i premešta nogu preko noge, gleda na sat, pali cigaretu za cigaretom, kupuje sladoled i sokove i gleda u nebo. Najviše uzbuđenja je izazvalo oblačno pulsko nebo koje je svakog trenutka pretilo da pošalje kišu, koju je čak i statistika oglasila nemogućom. Za sada, kiše nema i filmovi ostaju, festival se odvija po planu koji je ove godine mrtav neinteresantan i učmao. Kao što je poznato, prikazuje se svega šesnaest filmova što predstavljaju celokupnu proizvodnju jugoslovenske filmske industrije za godinu dana. Time je automatski otpala selekcija filmova i deljenje na zvaničnu selekciju i informativni program. Zbog malog broja filmova, otpale su i projekcije u sali Festivalskog centra, a okrugli sto kritike je sveden na svega nekoliko sastanaka. Pa i ovde se ne govori o prikazanim filmovima već o nekim opštim problemima kinematografije. Konferencije za štampu se, po pravilu, završavaju posle sat razgovora koji je nategnut i neinteresantan. Filmskih glumaca skoro i da nema. Producenti jednostavno nemaju novaca da dovedu, protagoniste i predstave ih publici. Dokoni fotoreporteri sede na stepenicama Festivalskog centra očekujući da se nešto dogodi, a ne događa se ništa. Čak je i kupanje hladno. Pored zvaničnog žirija, ovde postoji bar još toliko posebnih koliko i filmova. Svako od nas je u nekom žiriju. Videli smo filmove »Četiri dana do smrti", "Devojački most«, »Seljačka buna 1573«, »Vagon li«, »Najduži put«, »Poznajete li Pavla Pleša«, »Vrhovi Zelengore i >Vlak u snegu«. Utisak je porazan. Može se mirno konstatovati da u ovih osam filmova nije bilo čak ni jedne sekvence čak ni jednog detalja koji bi na neki način zaintrigirao i za koji bi se mogao upotrebiti kakav epitet. Može se samo govoriti o tome koji je film bio neshvatljivo loš, a koji je to manje. Sve se nade polažu u nekoliko filmova koji nam sledećih večeri dolaze, pre svega u film »Čuvar plaže u zimskom periodu« debitanta Gorana Paskaljevića i Hladnikove »Bele trave« koji je već prikazivan publici i o kome je bilo dosta oprečnih mišljenja. Kada je neko na prvoj konferenciji za štampu upitao jednog predstavnika zvaničnog žirija kakav će Festival biti, ovaj je odgovorio velikom i savršeno tačnom frazom: »Festival će biti onakav kakvo je danas stanje u jugoslovenskom filmu«. A to stanje je, sudeći po polovini festivala, više nego porazno. ĐORĐE DEĐANSKI

Ta članek še ni bil pregledan.

Področja
Film in TV
Oznaka arhivskega gradiva
1976-08-01-07_799-7
Javi napako na oder@slogi.si.