A. Wesker: Korenine - Premiera v ljubljanski Drami
Josip Vidmar, Delo, 17. 10. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Ivanka Mežanova in Vika Grilova v Weskerjevih Koreninah Delo 17x
Gledališče
A. Wesker: Korenine
Premiera v ljubljanski Drami
Čeprav ni povsem nemikavno gledati, kako se sredi preprostega in celo grobega življenja angleških poljedelskih najemnih delavcev na čuden in malce komičen, malce ganljiv način razcveta neko višje življenje, je za celovečerno igro prebujenje ali, recimo, duhovno rojstvo osebice, kakršna je glavna junakinja tega dela, vendarle preneznatna, preskromna vsebina. Vrh tega je tudi to prebujenje samo, ki je smisel stvari, občutno problematično. Moramo ga sprejeti in doživeti kot ne do kraja pristno in kot neprepričevalno, kajti v velikem trenutku, ko to preprosto dekle spregovori z besedami, ki niso več modrosti njenega ljubega in o katerih bi nas avtor rad prepričal, da so njene osebne besede, se poslušalci zavemo, da so to na žalost le besede in modrosti avtorja, ne pa tega novorojenega bitja. Tako onemore ta igra, ki dovolj verno podaja svoje okolje in svoj skoraj poetični osrednji proces, v avtorjevi zadovoljnosti z malim in napol doseženim ne, in to ne ženski ne moškemu. Ali res upravičeno tudi ženski ne? Toda igralca sta nas prepričala. Manj zahtevno nalogo sta imela H. Erjavčeva in D. Škedl kot drugi zakonski par te rodbine. Opravila sta jo zadovoljivo in v skladu z okoljem. Izvrsten zakonski par staršev tega mlajšega sveta sta podala M. Kačičeva, ki je svojo nekoliko zaljubljeno, nekoliko trdo, zgovorno in, bojevito mater in ženo odigrala neprisiljeno, veselo in kar zmagovito, ter J. Zupan, ki je bil zares strt, bolan, zgaran in neobčutljiv oče in trpin na koncu svoje bedne kariere.
Režiser M. Hercog, ki se nam je predstavil s to uprizoritvijo, je igro dobro intoniral in dobro vodil. Dogodki oziroma razgovori, kajti dogodkov v stvari tako rekoč ni, razgovori in razpoloženja, drobne napetosti in uplahi so se pri tej predstavi prelivali živo in voljno. Tej igri je nevarna zlasti monotonija. Režiser se ji je znal izogniti. Ustvarjal je topla in mirna, pa tudi malce razgibana razpoloženja, vse prirodno in trdno. To ni velika naloga, toda opravljena je dobro. Morda bi mu bilo priporočiti nekoliko več zahtevnosti nasproti funkcionalnosti inscenacije.
Igralci so svoje vloge odigrali z vidnim veseljem in so se dobro vživeli v zaostali, apatični in topi svet teh poljedelskih delavcev in v individualne značaje teh nerazvitih ljudi. Nezahtevni, otopeli in samo v vsakdanje brige pogreznjeni par sta pristno podala V. Grilova in J. Rohaček. Za ta dva zakonca ni nikakršnih problemov. Niti priženjeni predzakonski otrok mu.
Iz te sive, mučno otopele statične sredine, ki je najbrž značilna za živelj in pokrajino, v katerih igra poteka, izstopata dva človeška lika. To sta: zapiti in obubožani nekdanji prevoznik, ki je našel uteho svojim polnejšim človeškim vzgibom v pijači ter propali neodvisnosti, in mlada natakarica Beatie, ki je tam nekje v Londonu srečala svojega preroka in svoje višje življenje. S Stanom Mannom je Fr. Presetnik izoblikoval eno izmed svojih markantnih ljudskih figur, ki je imela značaj in ki se je lepo ujela v celoto. Beatie je igrala I. Mežanova. Podala je lik, ki se je že po zunanjosti razlikoval od drugih članov tega sveta. Prav je, da je bila nekoliko čudaška in sama v sebi zmedena, in prav je, da je v izbranih trenutkih ganljivo zacvetela v svoji sredini. Vendar bi bilo želeti, da bi bila njena govorica zanesljivejša, se pravi, mestoma bolj prirodna in mestoma bolj pretehtana. To bi poudarilo in poživilo njeno notranjo dvojnost, njeno prehajanje iz starega, domačega v novo in privzeto in samo namišljeno. Morda bi s tem tudi njeno prebujenje v zaključnem monologu postalo prepričevalnejše. V celoti pa je bila njena figura kljub omenjenim pomanjkljivostim zanimiva in mestoma očarljiva. Omeniti je še A. Prežljevo, I. Jermana in M. Benedičiča.
Režiser in igralci so nam dali dobro predstavo. Nezadovoljiv je spet tekst kot tak. Opozoril bi tudi lektorja te igre, da besedilo ni bilo dovolj skrbno pregledano, čeprav je priznati, da je ambientu ustrezno in dovolj sočno. Ali naj ponavljam očitke o literarnem okusu in izbiri?
JOSIP VIDMAR
- Področja
- Gledališče
- Osebe
- Dušan Škedl France Presetnik Miran Herzog Ivanka Mežan Ivan Jerman Arnold Wesker Marjan Benedičič Janez Rohaček Helena Erjavec Vika Gril Janez Zupan
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana
- Uprizoritve
- KORENINE, Herzog, 1964
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-10-2901-3000_2941