Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Igra o »človeški komediji«

Jože Snoj, Delo, 23. 9. 1985

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
GLEDAMO, POSLUŠAMO... OCENJUJEMO GLEDALIŠČE Igra o »človeški komediji« Celjsko Slovensko ljudsko gledališče je minuli petek začelo novo sezono v umirjenih, na notranje izzvenevanje preračunanih tonih, ko je v režiji Dušana Mlakarja in na sceni Mete Hočevar uprizorilo komedijo Christopherja Fryja »Gospa ne bo zgorela« (prevod Jože Udovič, dramaturgija Andrej Hieng, kostumi Alenka Bartl, lektor Jože Faganel, glasbena oprema Ilija Šurev). Igra o »gospe, ki ne bo zgorela« (v tem sporočilnem stavku sta hkrati želja po očiščujočem ognju poezije in obet njenih večnoživih plamenov!), namreč ne gradi na komiki preproste situacijske ali karakterne vrste, temveč na paradoksni intelektualni »aferi«. Ko je v desetletju po drugi svetovni vojni kot svetovna uspešnica podržala ogledalo svoji publiki, je v srednjeveški preobleki opozarjala na premislek sodobne človeške zdrevenelosti in osiromašenosti. To je bil čas, ko je sila slavila zmago nad nasiljem in ko se je za hip zazdelo, da je svet mogoče enkrat za vselej urediti. Samozadovoljno uživanje v tej varljivi silnosti pa se je že sprevračalo v nova nasilja (naslov igre aludira na »love na čarovnice«!) in treba se je bilo vprašati le po lastni odgovornosti v tem početju, pa se je cvetoči pragmatizem razkril kot cinizem in nihilizem in človeška eksistenca vkleščena med svobodo volje in zavest o nesvobodni danosti. V Fryjevi komediji se tega absurdnega položaja ove (značilno!!) odsluženi vojak Thomas (Peter Boštjančič). V svetu, v katerem ne moreš delovati, ne da bi se to delovanje ne sprevračalo v nasilje, noče več živeti. V svojem razbolelem moralnem solipsizmu sprejema nase vse zlo sveta in zahteva zanj kazen - nad samim seboj. Pred samozadovoljno srednjeveško srenjo se obtoži umora in si sam izreče smrtno obsodbo. Nepodkupljivi razum ga je skratka - pripeljal do moralno etično konsekventne odločitve do samomora. Meščanom pa ta razočarani stari borec tisti dan ni edina neljuba zadrega, ki jih beza iz usmrajene mlake in jim vzbuja vsesplošno nejevoljo. V njihovem miru jim je v napoto Jennet (Anica Kumer), mlada in lepa »čarovnica«. Čarovnica je v njihovih očeh, ki hočejo gledati le varno, zanesljivo in nespremenljivo površinsko stvarnost, samo zato, ker vidi v vsem in povsod eno samo lepo čarovnijo. V nasprotju z razumarskim Thomasom se Jennet, ki je poosebljena navdihnjena poezija in ki zlu sveta zoperstavlja nerazumno, a prav zato tudi nepremagljivo ljubezen, bori za svoje življenje. Noče, da bi zgorela na čarovniški grmadi. Ne sme zgoreti, če naj svet še obstaja. To svoje sporočilo pa izpelje Fry skozi uvodoma omenjeno paradoksno komedijsko situacijo. Da bi Thomasu vrnili »veselje do življenja« in ga šele potem res s pravim užitkom skrajšali za glavo, priredijo meščani gostijo, ki se je morata udeležiti oba smrtna obsojenca. Med njima se vname ljubezen. Iluzija poezije, utelešena v Jennet, premaga skepso Thomasovega razuma in mlada zaljubljenca odideta (kot Peter in Jacinta v Cankarjevi dolini šentflorijanski!!) skozi globinsko stebričasto sceno, ki se po zamisli scenografke simbolno odpira prav do ceste onkraj celjske gledališke stavbe, novemu življenju nasproti. Po vsem povedanem lahko zdaj že ugotovimo, da ta Fryjeva »komedija« izvajalcem ne ponuja poceni in enostavnih komedijskih rešitev, ki bi hitro in poceni zabavale publiko, pač pa jim nasprotno nalaga težek, metaforično gost intelektualen dialog, podložen s prikrito, krčevito čustvenostjo. Celjski igralci so se vzpostavljanja tega jezikovno in miselno bogatega paraboličnega traktata lotevali s potrebno disciplino in askezo in ob že omenjenih solidnih nosilcih glavnih vlog (Anici Kumrovi ter Petru Boštjančiču) brez večjih odstopanj vzdržali tak filozofsko konotiran, detajliran tempo. Občuten primanjkljaj se je kazal le tedaj in takrat, kadar govorci (z izjemo denimo tudi sicer oder »zapolnjujočega« Iztoka Valiča v posrečeno zasedeni komedijantski vlogi) besedila niso zmogli posredovati v za razumevanje potrebni - jasnosti in razločnosti. Ostali nastopajoči so bili: Drago Kastelic, Jagoda Tovirac, Nada Božič, Zvone Agrež, Miro Podjed, Igor Sancin (odlična maska!), Janez Bermež in Jože Pristov. JOŽE SNOJ

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.