Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

»Dantonov primer« otvoritvena predstava v ljubljanski Drami

Jernej Novak, Dnevnik, 1. 10. 1985

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
mnenja, kritike, ocene »DANTONOV PRIMER« OTVORITVENA PREDSTAVA V LJUBLJANSKI DRAMI Življenje revolucije Revolucija je, kot vse kaže, postala poglavitna tema gledališča, ki ga oblikuje režiser Janez Pipan. »Dantonov primer« poljske avtorice Stanislave Przybyszewske (1901-1935) v prevodu Katarine Šalamun Biedrzycke je v zadnjem času že tretja Pipanova predstava, ki se izrazito posveča fenomenu revolucije. Dovolj mlad je in hkrati dovolj zrel ustvarjalec, da se zaveda, da je odnos do revolucije eno temeljnih razmerij, ki opredeljujejo razumnikov odnos do sodobnega sveta. Uprizoriti »Dantonovega primera« je mogoče očitati, da ne vzpostavlja dovolj jasno razvidnega stališča do obravnavanega teksta. Gotovo, toda Pipan se ne opredeljuje za to ali ono interpretacijo ključnih dilem v obdobju pariške komune, zanima ga revolucija kot živ organizem. Zato je v uprizoritvi »scenske kronike« Dantonov primer, ki jo na odru ljubljanske Drame SNG igrajo v adaptaciji in režiji Janeza Pipana (scena Niko Matul, kostumi Doris Kristić, dramaturg Boris A. Novak, lektorica Nada Šumi, glasba Gregor Strniša, asistenta Tomaž Pandur in M. Sokolovski) toliko telesnega. Zato ne spremljamo odrskega disputa, ampak gledamo teater, ki divja v blodnjaku človeških nravi in strasti; revolucijo, ki je predvsem »neverjetna količina energije«. Ta »neverjetna količina energije« se zbira in sprošča v dveh monumentalnih odrskih likih te »scenske kronike«, v Dantonu (igra ga Boris Cavazza) in Robespieru (Ivo Ban). Skupaj sta bila proglasila komuno, zdaj pa se na življenje in smrt spopadata, da bi jo oblikovala vsak po svoji podobi. Strastna in uživaška, v interpretaciji Borisa Cavazza pa v vsej silovitosti tega »življenjskega kolosa«, tega »prvorojenega sinu narave« tudi strahovito notranje razbolena in s cinizmom zavarovana Dantonova natura gleda na revolucijo predvsem kot na prakso demagoškega obvladovanja človeških potreb po sreči. Nepodkupljivi, moralno trdni, a v subtilni interpretaciji Iva Bana pretresljivo človeški Robespierre, razume revolucijo kot enkratno možnost, da človeško preseže svoje slabosti in se organizira v razumno družbo. Vseskozi ga bremeni zavest, da je kot duhovni vodja revolucije zanjo odgovoren. Neusmiljen boj z nasprotniki revolucije ter krvava čistka znotraj nje, vodita Banovega Robespierra v vse bolj kritično refleksijo poti, ki jo je izbral. je že močnejši od vere in lucidna analiza položaja napoveduje zlom revolucije ter konec države pod vojaško diktaturo... Izris obeh junakov izhaja iz tradicionalnega razumevanja ostro polariziranih nravi Dantona in Robespierra oziroma iz ekstremnih poti razvoja revolucije, ki jih uresničujeta. Vendar skuša uprizoritev to skrajno različnost med protagonistoma igre do neke mere preseči: oba junaka opazujemo v določenem faznem zamiku, kot da se izkušnja, ki jo Cavazzov Danton z vsemi posledicami že živi, Banovemu Robespieru skozi predstavo šele odpira. Dantonov cinični solipsizem ter strašna skepsa, ki hromi Robespierra, sta plastično poudarjena skozi odnos do obeh njunih najožjih sodelavcev. V Dantonovem taboru je to Camille Desmoulins, ki ga z vznesenostjo in brezmejno potrebo, da bi svojo šibko osebnost povezal z idealom, utelešenim v močni, voditeljski osebi, igra Igor Samobor. Med Robespierrovimi pristaši se kot najmočneje izrisan lik uveljavlja Saint Just, ki mu interpretacija Aleša Valiča daje poteze trdne volje in premočrtne odločnosti. (Uprizoritev sugerira temu glasnemu opominjevalcu skoraj diabolične poteze). Dodatne karakteristike, ki zarisujejo predvsem intimno, zasebno življenje obeh protagonistov, vzpostavlja igra skozi interpretacijo ženskih likov. Tu je Dantonova mladoletna žena Louise, ki jo Barbara Lapajne igra s poudarjeno nemočjo in grozo pred silno, okrutno polaščevalsko in nenasitno Dantonovo strastjo. Ko je Dantonovo tiranstvo več ne bremeni, jo gledamo kot umirjeno, znova v otroštvu, iz katerega so jo bili prezgodaj iztrgali, zasidrano in z osupljivim hladom zavarovano bitje. (Za študentko igre, ki šele gradi svoj odrski izraz, le prezahtevna naloga.) Robespierrovo ženo Eleonoro je interpretirala Saša Pavček. Igralsko suveren nastop je ustvaril jasno izrisan lik ženske, popolnoma predane možu, ki ji pomeni vse. Silva Čušin je Desmolinsovi ženi Lucile dala duhovite poteze operetne heroine, ki jo elegantni klobuček in obleka v tonu obledelih barv revolucije zaposljujeta vsaj toliko kot usoda pesniške glave njenega moža. Dovolj zanesljive nastope v okviru skromno odmerjenih igralskih nalog v senci monumentalno upodobljenih likov Robespierra in Dantona so oblikovali Brane Ivanc kot državni tožilec Fouquier, Brane Grubar kot moralno zgrajeni Pierre Philippeaux, Andrej Nahtigal (Lindet), Tone Homar (Collot), Branko Šturbej (Barere), Vojko Zidar (Bourdon), Božo Šprajc (Westermann), Zvone Hribar (Delocroix), Roman Končar (Herman) in Borus Veselko (stotnik). (Pipanova adaptacija je število v tej igri nastopajočih skrčila na 17 oseb in dodala eno infantilnega Napoleona, ki ga igra Jure Kostelec. Če Pipanovo uprizoritev »Dantonovega primera« razumemo predvsem kot dejanje, ki hoče revolucijo postaviti na oder kot življenje, ki se dogaja zdaj in tukaj, kot izbruh in seveda kot izpraznitev »neverjetne količine energije«, potem je osupljivo količino režijskih rešitev, domislic, vsebinsko bolj ali manj domišljenih detajlov, ki dobesedno preplavljajo to predstavo, mogoče razumeti kot nujen presežek, kot entropijo, ki je sestavni del uprizorjenega sveta. JERNEJ NOVAK
Javi napako na oder@slogi.si.