Srečno, Kekec!
D. Jankovič, Ljubljanski dnevnik, 14. 7. 1963
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Kamere brnijo, Soča šumi
Srečno,
Kekec!
Minuli petek, prav pri izviru Soče, v enem najlepših naravnih dekorov, ki ga lahko nudi narava v Trenti, se je začelo snemanje filma za otroke »Srečno, Kekec!« v proizvodnji »Viba filma«. Posamezni motivi iz povesti Josipa Vandota so služili književniku Ivanu Ribiču za scenarij, ki ga realizira režiser Jože Gale.
Hkrati bo film »Srečno, Kekec!« prvi slovenski film, ki ga snemajo v barvah in bo po skoraj 12-letnem presledku znova oživil že legendarni lik planinskega pastirčka Kekca.
V senci Vršiča, ki se je mogočno sklonil nad naglim tokom sinjezelenih voda Soče, te v pesmi opevane planinske hčere, smo se znašli na kraju snemanja. V okolju vode ter golega kamenja, uokvirjenega z zelenimi pašniki in smrekovim gozdom. Pred kolibo, skrito pred človeškimi pogledi, skoraj prilepljeno k stenam, delom mladega scenografa, debutanta arhitekta Mirka Ferenščaka, nam je kamera Ivana Marinčka in Ivana Belca odkrivala osamljeni svet čudne Pehte, žene, ki v pustinji zbira zdravilne rastline in ki je človeško prijateljstvo zamenjala s prijateljstvom udomačenega volka.
Na črni, pravokotni tablici, ki označuje število posnetega kadra, je bila s kredo napisana številka 165.
To je bil prvi prizor iz obsežne snemalne knjige, ki so ga izbrali, da bi z njim obeležili začetek dela na filmu, ki pripoveduje o pogumnem in veselem dečku Kekcu, ki se je nekega dne znašel v hiši kmeta Skalarja in mu je ta zaupal varovanje črede na planinskih pašnikih.
Po kratkem in nujnem pojasnilu o mizansceni 11-letnemu Velimirju Djurinu, ki mu je zaupana vloga Kekca, je režiser Gale zavzel mesto izven kadra, poleg filmske kamere, ki je bila pripravljena, da bi začela požirati filmski trak.
Poslednje povelje vodja snemanja: »Tišina, snemamo!« in na režiserjev glas »Kamera!« lahko se je kot vihar zapodil mladi Kekec ter preskakoval skale, ki so se mu postavile na poti proti kolibi, iz katere je prihajal glas pesmi slepe Mojce.
»Mojca, Mojca!« nekaj klicev, v katerih je bilo čutiti razburjenje in upanje, da je našel izgubljeno, slepo prijateljico, je spremljalo prizadevanje pri zaklenjenih vratih kolibe, skozi katera slabotne in kihke dečkove roke niso mogle vdreti.
Novo povelje »Stop!«, prekine prizor in medtem ko se kamera seli, da bi spremenila položaj ter pišejo na črni tablici novo številko kadra, ki naj bi ga posneli, smo pristopili k režiserju Galetu.
Film »Srečno, Kekec!«, nam vzbuja misel na vaš prvi film, posnet pred 12 leti. Ali gre tukaj za novo verzijo že predvajanega filma?« je bilo naše vprašanje.
Številni mislijo, da gre za novo realizacijo starega Kekca. Nasprotno, pa je ista samo oseba Kekec, toda položaji in zgodba, v katerih se znajde s svojima prijateljema Rožletom in slepo Mojco, so popolnoma drugačni. Podobnost prvega Kekca z novim Kekcem je treba iskati samo v stilu poetičnega realizma, ki se tudi tukaj vsiljuje kot nujnost v takšnem filmskem žanru.
Scenarist Ivan Ribič, za katerega pomeni ta film vrnitev med ustvarjalce po petletni hudi bolezni, avtor enega najboljših slovenskih filmov »Dolina miru«, ki se je zdaj znova znašel pri skupnem delu z režiserjem Francetom Stiglicem za bodoči film »Otok vdov« »Viba filma« je takole označil svoje delo pri scenariju za film »Srečno, Kekec!«.
»Ko sem napisal scenarij za film, ki ga realizira režiser Gale, sem izpolnil samo željo in zahtevo drugih. Čeprav nisem pisatelj otroške književnosti, ki po mojem sodi med najtežji književni žanr, sem se lotil dela za Kekca, ki je neke vrste naš nacionalni idol, vsaj za naše mlade in najmlajše. Ko sem pisal scenarij, sem si prizadeval, da bi ostal zvest avtorju Vandotu in da bi kot umetnik ne korigiral literature, temveč avtorja. To pa pomeni, da sem si prizadeval, da bi Vandotovo delo, ki ne živi samo v zavesti najmlajših, v določenem smislu moderniziral, da bi čisti, lepi svet Kekca, ki je živel pred stotimi leti v planinah, približal sodobnemu gledalcu skozi situacije in dialoge.
Fabula filma se začne v trenutku, ko se je Kekec znašel v domu Skalarjevih, kjer sta tudi njegova prijatelja, njegova otroka Rožle in slepa Mojca, ki je bila izgubila vid po neki bolezni. Dnevi na samotni planini, kamor so prignali čredo na pašo, potekajo brezbrižno in veselo za mlade, dokler se nekega dne v samoti med nabiranjem jagod, ne izgubi Mojca. Kekec, ki je izgubil zvesto prijateljico in ki jo je vzljubil, jo začne ves obupan iskati in jo najde zaprto v kolibi samotarke Pehte. S slabotno močjo in otroško zvitostjo osvobodi Kekec Mojco in beži k svoji kolibi. Ko pa od nje zve, s čim se ukvarja Pehta, sklene, da se bo prikradel v njeno kolibo in izmamil zdravilo, ki naj bi vrnilo Mojci vid. Nasprotno pa je Kekčeva namera preprečena in pade v ujetništvo razkačene Pehte, ki vidi v njem glavnega krivca za izgubo Mojce, svoje nove družice v samoti. Zvita Pehta, ki preživlja dneve na planini z nabiranjem zdravilnih trav, zaupa svojemu udomačenemu volku, naj pazi na Kekca, ki se ne more pomiriti z ujetništvom, razmišlja, kako bi pobegnil, pa se osvobodi krvoločnega čuvaja ter odnesel s seboj zdravilo, ki naj bi vrnilo Mojci vid. Kekec izkorišča odsotnost Pehte in počasi postaja prijatelj z volkom, ki čuti v njem dobrega in plemenitega človeka ter čez nekaj dni izrabi priložnost, medtem ko so ga Skalar in njegovi sosedje zaman iskali, da bi z ukradenimi zdravilnimi kapljicami pobegnil, prepričan, da bo svoji prijateljici Mojci vrnil vid. Pehta, ki jo je tako izigral in prevaril zviti pastirček in jo pustil celo brez zvestega volka, ta je namreč pobegnil z njim, vidi, da ji ne preostane ničesar drugega kot to, da se umakne še globlje v planino in si poišče novo življenje v samoti.«
Na spisku igralcev filma »Srečno, Kekec!« so poleg Velimirja Djurina in njegovih mladih prijateljev Blanke Florjanc (Mojca) in Martina Meleta (Rožle) tudi ugledni gledališki in filmski igralci Ruša Bojčeva, Bert Sotler, Marija Goršič in Stane Sever.
Režiser Jože Gale ima v vrsti sodelavcev za asistenta režije Drago Ahačičevo, umetniškega vodjo »Gledališča ad hoc«, kostumografa Marlenko Stupica, tonskega snemalca Hermana Kokoveta, komponista Marjana Vodopivca, umetniškega svetnika inž. arh. Toneta Mlakarja, direktorja filma Dušana Povha, pomočnika direktorja Boška Klobučarja, vodjo snemanja Ljuba Struno, maskerko Berto Meglič, sekretarko režije Nelly Raner in druge.
Besedila za pesmi, ki jih pojejo v filmu, je napisal Kajetan Kovič, medtem ko bo dirigiral orkestrom RTV Ljubljana Mario Rijavec.
Filmska ekipa bo po 14-dnevnem delu v eksterierih pri izviru Soče prav toliko časa preživela pod Mangartom, kjer bo v neposredni bližini vasi Strmec nadaljevala s snemanjem, nato pa bo odšla v ateljeje v Ljubljani, kjer bodo končali snemanje.
D. JANKOVIČ
V Trenti med odmorom snemanja: ekipa »Kekca« se pripravlja na naslednji kader. Kekec (spredaj) razmišlja morda o vlogi ali pa o razbitem kolenu. Za mizo sedi Ruša Bojčeva, frizerka pa ji ureja Pehtino pričesko.
UTOBLT ON 14.VII, 63
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV
- Osebe
- Marlenka Stupica Kajetan Kovič Mario Rijavec Josip Vandot Marijan Vodopivec Jože Gale Stane Sever Ivan Ribič Ruša Bojc Marija Goršič Velimir Gjurin Bert Sotlar Ivan Marinček
- Producenti
- Gledališče Ad hoc
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1963-07-801-900_885-886