Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Prozaičnost namesto poetičnosti

Marjan Javornik, Delo, 13. 10. 1963

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Prozaičnost namesto poetičnosti Shakespearova »Dvanajsta noč« v ljubljanskem Mestnem gledališču Shakespearologi pravijo, da sodi »Dvanajsta noč« (»Kar hočete«) med najbolj iskrive in bleščeče pesnikove komedije, toda če bi to sodili samo po otvoritveni predstavi v ljubljanskem Mestnem gledališču, bi jim ne bilo mogoče verjeti. Vse premalo duha, igrivosti in temperamenta je izžarevalo z odra, bilo je kot demanti takšnih trditev in v nekakšnem smislu tudi kot demanti visokih komedijskih kvalitet pesnika samega. Kje je potem pojasnilo za nezadovoljne kritične ugotovitve? Najprej v tem, da se režiserju ni posrečilo v zadostni meri intimno približati avtorju. Ves čas se mu je primikal in odmikal. Zato so bile posamezne scene zasnovane shakespearsko, medtem ko je v drugih bil izrazito poudarjen Vrhunčev lastni čustveni in umetniški pogled. Lahko si sicer zastavimo povsem upravičeno vprašanje, ali ni celo kvaliteta v tem, če skušamo vnesti v Shakespeara sodobne akcente, če ga skušamo sodobno (celo individualno) interpretirati. Da, utegnila bi biti če bi izhajala iz Shakespeara. Toda v tej interpretaciji, zlasti pa v poanti, se mi zdi, je prevladoval režiser. Namesto svetlih, optimističnih tonov je čutiti težnje po problemskosti, po skompleksiranosti, po zagrenjenosti in pesimizmu. V tej težnji sta se kar najbolj skladno ujela s Sašo Miklavcem, ki je oblikoval dvornega norca. Res je, da je ta lik nekoliko nenavaden, malce drugačen od ostalih norcev v Shakespearovih delih, podoben norcu v »Learu«, nekoliko melanholičen in osamljen, toda ta nenavadnost po moji sodbi ne opravičuje takšnega potenciranja, da se oddaljuje od celote. Najboljše potrdilo za to je najti celo v tej uprizoritvi: Miklavčev norec se nikakor ni mogel ujeti v tok z ostalimi komedijskimi osebami. Kdor teži k visokim rezultatom, najbrž povsem jasno ve, da je za njihovo dosego potrebna zadostna kultura. Kajti resnično igrati Shakespeara, pomeni razen igralskega žara obvladati kulturo igre, govora, gibanja itd. Režiser Janez Vrhunc je v dosedanjih režijah izpričal, da mu ne manjka posluha in da mu tudi obvladanje odra ne dela težav, celo nasprotno, včasih je prepoln raznih teatralnih efektov, preveč snuje, preveč zunanje dekorira svoje uprizoritve, jih celo v mizansceni preveč razgibava, da v njej ni zmerom najti razumljive smotrnosti. Hiba njegove »Dvanajste noči« ni v tem. Nekaj zelo posrečenih scenskih domislic ni pomenilo obilja, ki bi se v njem same dušile. Tudi »dekoriranje« z lučmi, plesnimi in glasbenimi vložki je bilo povsem umestno, čeprav smo enake čustvene elemente takšne spremljave že doslej srečevali v njegovih režijah del, ki pa so bila po fakturi povsem drugačna od Shakespearovih. Drugo pojasnilo, ki režiserja dela po nedolžnem krivega, je v zasedbi, v igralcih. Verjamem sicer, da bi bila režiserjeva dolžnost igralce disciplinirati, jih usmerjati v en tok, jim pomagati v oblikovanju likov, toda osnovni vzrok za takšno umetniško nedisciplino (kar bi utegnilo biti sinonim za nekulturo ali celo za diletantizem) je nedvomno predvsem v igralcih samih. In ne samo v »Dvanajsti noči«, temveč že davno poprej. Ni mogoče zameriti Ulagi, če iz viteza Tobije ni zmogel izvabiti imenitnejših potez Falstaffa, mogoče in potrebno pa je opozoriti, da na primer Bezlajev Malvolio zaradi diletantstva, cenenega koketiranja itd. ne sodi na deske poklicnega odra. In v tej sodbi me prav nič ne moti, če Bezlaj s takšnimi sredstvi izvablja smeh manj vzgojenega občinstva, nasprotno celo utrjuje me v njej. Ostali igralci se razvrščajo na tej skali manjše ali večje kulture do Alenke Svetelove kot Olivije in Judite Hahnove kot Viole, ki sta bili v pojmovanju in oblikovanju svojih likov umetniško najbolj resni in sta zaradi tega tudi ustvarili najsimpatičnejši in umetniško še najzrelejši figuri. MARJAN JAVORNIK
Javi napako na oder@slogi.si.