Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Razgovor s filmskim igralcem Mihom Balohom

Maks Jeza, Mladina, 5. 10. 1963

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Kazgovor s filmskim igralcem MIHOM BALOHOM V baru Tivoli v Trstu sem srečal znanega gledališkega in filmskega igralca Miho Baloha. Vsedla sva se v kot prijazne kavarne, kjer vedno lahko srečaš kakega tržaškega kulturnega delavca, in odgovoril mi je na nekaj vprašanj. Kako to, da se mudite v Trstu? — Deset let sem že igralec v Slovenskem gledališču v Trstu in imam tu del svojega doma. Na puljskem festivalu sem gledal film »Nevesinjska puška«. Kakor gledalcem v Areni, je bil tudi meni všeč. Kaj mislite Vi, kot protagonist, o njem? — Jaz sem ga delal in tudi gledal. Bolj zanimivo bi bilo, da vi spregovorite o tem, ker ste vi publika. Jaz nisem samemu sebi namen. Bil mi je precej všeč, čeprav ne maram te zvrsti filmov. Boste v prihodnje nastopali v filmu ali na gledaliških deskah? — Profesionalni igralec mora delati vse, naj bo to v gledališču ali pri filmu... No, mislil sem bolj konkretno. Ali imate v bližnji prihodnosti v planu kakšen film? — Z vsakim filmom končujem tudi svojo filmsko kariero. Gotovo poznate letošnji repertoar tržaške slovenske gledališke hiše... — V tržaškem gledališču bo kmalu premiera Shakespearovega »Othella« v režiji celjskega režiserja Branka Gombača. Za ostali repertoar se mi zdi, da časovno še ni določen. Morda je v njem kakšno delo, ki vam je posebej všeč? — Niti pri filmu, čeprav sem odigral devet glavnih vlog, niti v gledališču nisem vlog razdeljeval na velike in majhne. Vedno mi gre za to, da ljudem nekaj povem. Nekaj takega, da ne bodo po končani predstavi ob kavi ali kozarcu vina vsega pozabili, ampak jih bo vsaj še nekaj časa spremljalo v življenju. To je moje delo. V času, ko sta bila na sporedu filma »Veselica« in »Ples v dežju«, se je govorilo, da ste prvi velik slovenski filmski zvezdnik. Kaj pravite vi na to? — Slej, se da sklepati, da nisem zvezda, nisem filmski zvezdnik, ki visoko leta in nizko pade. Če sem kaj dal ljudem, ki so me gledali v filmu ali gledališču, je bila to moja dolžnost. Kakorkoli že, padec bom sam občutil in tudi vem, da ne bo nikogar, ki bi me pobral. To je preveč pesimistično. Govoriva še o čem drugem. Kaj pravite na Menartov stih: »V sili konj pozdravlja tudi slamo, prav tako je z našo dramo«? — Čas, ki ga živimo, ni lahek. Za nikogar. Niti za ljudi, ki ga vodijo niti za tiste, ki ga ustvarjajo. Za umetnika pa je že Goethe rekel, da mora biti svoboden. Govori se, da novi val počasi zahaja. Kaj mislite vi o tem? — Kadar film izkoristi vse svoje specifične možnosti, ki mu jih filmska umetnost daje na razpolago, je dobil svoj filmski jezik. S tem še ni rečeno, da je film dober, kajti takrat se pogovarjamo o stilu filma, ne o novem valu. Razen igranja, ki vam je poklic, imate morda kakšen hobby? — Delo v gledališču in filmu mi je največji hobby. Čisto potihem imam rad starine. Imate morda kakšno lepo staro gorenjsko skrinjo? Ugasnil sem cigareto in poslovila sva se. Maks Jeza Miha Baloh, Duša Počkaj in Ali Raner v Hladnikovem filmu »Ples v dežju«
Producenti
SSG Trst
Opomba
Intervju; fotografija;
Oznaka arhivskega gradiva
1963-10-1401-1500_2479-2480
Javi napako na oder@slogi.si.