Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Čim manj o sebi

Viktor Sirf, Delo, 19. 12. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Čim manj o sebi Iz razgovora z Leonidom Leonovim Srečanje z znanim sovjetskim pisateljem Leonidom Leonovim nam je odkrilo, da je močno prizadet, če nanese pogovor na njegova dela. O svojih delih, o mlajših in starejših književnikih noče govoriti, ker sodi, da ima sam pomanjkljivosti in da je bolje govoriti o tem. O svojih dramah npr. pravi, da bi bil zelo vesel, če bi jih uprizarjali le z njegovim sodelovanjem. Od kod izvira zaskrbljenost o tem, kako vrednotijo njegove stvaritve režiserji in igralci? To je bilo eno izmed vprašanj, ki so mu jih zastavili novinarji. Odgovoril je: »Kot romanopisec sem podrejen režiserjem, igralcem in drugim sodelavcem gledališča.« Podobna bojazen zveni tudi iz pogovora o njegovem romanu »Lopov«, ki ga je napisal v 25. letu starosti in ga je po tridesetih letih zdaj znova začel predelovati. Na to ga je napotilo spoznanje, da bralci tega niso razumeli tako, kot je želel, in tudi dejstvo, da je pred tridesetimi leti želel povedati veliko več, kot je mogel oblikovati. Kako je spoznal, da je po toliko letih povsem drug človek, je pojasnil z besedami: »Pripovedujem vam kot kolegom v nesreči.« Zanimivo je, da je o tem njegovem delu Maksim Gorki enajstkrat pisal pohvalno in da se je Leonov kljub temu lotil predelovanja romana, »da ne bi zardeval v sebi«, kot je pojasnil. Nedvomno je to umetnikova želja, da bi po izkušnjah, ki jih je zbral v dolgih letih umetniškega delovanja, dokončno oblikoval svoje osnovne ustvarjalne ideje v čim jasnejši in čimbolj razumljivi obliki. Ta težnja po popolnosti se nemara kaže tudi v njegovem odporu do publicističnega, čeprav književnega dela. »Bil bi zelo zadovoljen, če moja publicistična dela ne bi bila nikdar objavljena,« je dejal in pojasnil, da jih je pač moral pisati v nekaterih okoliščinah. S predvajanji svojih dramskih del na odru in z ekranizacijo književnih del sploh ni zadovoljen. Meni namreč, da sloni vsako presajanje književnega dela v filmsko obliko preveč na podrobnostih, nikoli povsem ne zajame dejanske umetniške širine dela. Za primer je navedel filmanje svojega romana »Ruski gozd«, v katerem so bili vse preveč poudarjeni »nosovi in obličja«, medtem ko bistvo dela ni bilo zajeto. Na vprašanje, kakšen odnos ima do eksperimentiranja s formo, je odgovoril, da je vprašanje napačno postavljeno, češ da so novinarji pri tem izhajali iz tega, da je on sam pred desetletji, ko je še pisal novele, eksperimentiral z obliko. Leonov je dejal, da začne zmeraj s temami in celo z risbami in da tako oblikuje celotna dela. Včasih gre celo tako daleč, da napravi dve verziji in potem tisto, ki se mu zdi boljša, objavi. Ne zdi pa se mu potrebno, da bi književniki svoje poizkuse razodevali javnosti, ker: »eksperimenti naj ostanejo v laboratorijih«. Nedvomno to izraža zahtevo po poglobljenosti književnega ustvarjanja. Leonov npr. meni, da memoarska dela ne smejo biti plod ponovnega izmišljanja, kar se pogostokrat primeri v sedanjih memoarskih delih njegovih kolegov. Zvestoba resnici pa je seveda zelo velika odgovornost, ki jo je Leonov morda zelo ilustrativno ponazoril s primenom dramskega oblikovanja. Pripovedoval je namreč, kako se izraža dramska misel na gledaliških deskah. Na koncu so umetnika še vprašali, kaj meni o mladi generaciji sovjetskih književnikov in še zlasti o Jevtušenku. Leonov je odgovoril zelo splošno: »Dobri so.« VIKTOR SIRF

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-11-3101-3200_3145
Javi napako na oder@slogi.si.