Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Skopski baletni pozdrav Ljubljani

Marija Vogelnkova, Delo, 9. 1. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
COPPELIA V IZVEDBI SKOPSKEGA ANSAMBLA Prizor iz uprizoritve na odru ljubljanske opere. Foto: Leon Dolinšek Skopski baletni pozdrav Ljubljani Coppelia v izvedbi ansambla Narodnega teatra na našem opernem odru Mislim, da smo jih prav razumeli. Prišli so nam povedat, da jih porušeno Skopje ni prestrašilo in ni razpršilo; da ni ubilo v njih veselja do dela in vere v potrebnost lastne in iz lastnih ljudskih korenin zrasle kulture. Baletne kulture v tem primeru, ki prevzema ljudsko plesno tradicijo, da se ne porazgubi ob nastopu novih generacij in družbenih pogojev življenja. O baletnem ansamblu iz Skopja namreč govorim in o obisku makedonske baletne umetnosti; o predstavi Coppelije, ki je gostovala na našem opernem odru. Skopski balet poznamo; srečevali smo ga ponovno in ponovno v Ljubljani bodisi v okviru naših festivalskih poletnih vabil, bodisi sicer. Vendar je njegov obraz zdaj nekoliko spremenjen; nekaj vidnih plesalcev je odšlo iz njega, nekateri mlajši so dorasli. Pečat delovnega brezdomstva, ki je običajni spremljevalec potujočih baletnih skupin, mu je vtisnil svojo vznemirljivo improvizacijsko barvo in ga je nekoliko obremenil. Plesni temperament in radost gibanja, ki je stalni spremljevalec in tako rekoč plesna oznaka skopskega baleta, odkar ga poznamo, sta ostala nedotaknjena in mogoče celo zrasla in pridobila na svoji pomembnosti. Kadar govorimo o skopskem baletu, govorimo o mladosti. O mladosti v neprenesenem in prenesenem pomenu. Mladost mladih ljudi in mladost mlade baletne družine, ki je povojni otrok naše družbe; mladost plesne zrelosti, ki se ji pleše, ker je ples zanjo nekaj primarnega in prirojenega; nekaj, kar tiči v krvi in se ni porazgubilo v življenju sredi pisarniških stolov, industrijskih strojev in udobnih ali manj udobnih avtomobilskih blazinjakov. Kar ni odstopilo svojega prestola prirojenosti in primarnosti novim, posrednejšim oblikam življenja. Mlado, nezadržano gibanje; ne dovolj obvladano in ne toliko kultivirano, da bi doseglo suverenost zavestnih umetniških kontrol; toda nezadržano živo, polno optimizma in umetniške nujnosti, ki je dragocena. Koreografija COPPELIJE (glasba Leo Delibes, koreografija Jitka Ivelja, scenarij po prvotnem scenariju Charlesa Nuittera in Arthurja Saint-Leona, scena Vasilije Popovića, kostumi Rada Petrova, dirigent Fimčo Muratovski), ki smo jo videli, je prilagojena baletnim zmogljivostim ansambla. Grajena je na menjavi pantomimskih in baletno tehničnih vrednosti; nasproti spektakularnosti prvotne izvedbe, ki je revija baleta in kostumov, je seveda skromnejša; vendar je dinamično živa in prepletena z duhovitim humorjem, ki nosi oznako časa in okolja. Možnosti plesnega izživljanja niso izčrpane, kar velja zlasti za plesnodinamično vlogo lutkovnega ambienta v Coppelijevem domu; prostor igra v oblikovanju podrejeno vlogo. Prijetno domiselna je pantomimska burleska matere županje; zelo lepo je postavljena simbolična kreacija Svanilde v plesu lutke, ki oživlja. Med izvajalci naj omenim predvsem tri plesalce: Jelico Popovsko v plesu Svanilde v Coppelijevem domu; temperamentnega Ekrema Huseinova, ki se mu samo pleše, kjerkoli in kakorkoli pride do možnosti plesa; in Elpido Pakovsko, ki kot Svanildina prijateljica v vsaki kretnji, drži, izvenplesni pavzi ostaja zavestna plesalka in ohranja svoj plesni lik. MARIJA VOGELNIKOVA
Področja
Opera Ples
Opomba
Coppelia; Makedonsko narodno gledališče Skopje; balet; Vasilije Popovića; Rada Petrova; Fimčo Muratovski; Jelico Popovsko; Ekrema Huseinov; Elpida Pakovska
Oznaka arhivskega gradiva
1964-01-2001-2100_2062
Javi napako na oder@slogi.si.