Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Harmonija dvojice z Gosposvetske c. 60

L. Kovač, Večer, 1. 1. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Obiskali smo Pavlo in Borisa Brunčka HARMONIJA DVOJICE Z GOSPOSVETSKE C. 60 Beležnica je polna zapiskov: o gledališču in televiziji, o stanovanjski stiski in knjigah, o pipi in avtomobilih, o poticah, juhah in ričetu s prekajenim mesom. Prava zmeda, ki jo je treba spraviti v red. Začeti je pač treba zmerom na začetku, zato bo bolj prav, da »žrtvi« našega razgovora najprej predstavimo. Mariborčanom bodo zadoščale fotografije, vsem drugim pa, ki ju ne poznajo, naj povemo, da smo prikrajšali za obed igralca mariborskega gledališča Pavlo in Borisa Brunčka, kajti padli smo v njuno stanovanje na Gosposvetski cesti 60 ob najbolj nepravem času, ki si ga je moč zamisliti. Pa nam zakonca nista prav nič zamerila. Ob turški kavi, domači slivovki in pecivu ter brbljanju zgovornega Jake, ki je prihajalo iz kletke v kuhinji, smo mimogrede pozabili na čas. Pavla: Pogleda na prazen štedilnik ne prenesem... Če sem v podnajemniški sobi sama kuhala, pa ne bi zdaj, ko imava stanovanje?! NAJPREJ DAME... Kar napišite, da bom januarja dopolnila 45 let, se je zasmejala Pavla. Svojih let ne skrivam; nimam vzroka, da bi se trudila... je dodala. Mimogrede smo zvedeli, da je doma iz Tacna izpod Šmarne gore, da je pred vojno študirala petje na konservatoriju in prvič nastopila kot pevka na deskah slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Da je bila po vojni zboristka v mariborski operi, potem pa ... Ali se lahko malo pohvalim? je vprašala čisto potiho. »Tedanji dramski režiser Zupan mi je dejal, da imam talent in da me je škoda za zbor; no, in tako sem v sezoni 1946/47 postala dramska igralka. Začela sem z majhnimi vlogami. Če se prav spominjam, sem prvič nastopila v Potrčevi Kreflovi kmetiji. Pozneje sem bila Sneguljčica, Veronika Deseniška v Kreftovih Celjskih grofih... Najboljša vloga? Po mojem mnenju mati v Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi. Dobro sem se počutila kot Linda v Millerjevi Smrti trgovskega potnika; leži mi tudi epizodna vloga v Lovu na čarovnice, ki je na letošnjem repertoarju mariborskega gledališča. Prednost dajem izrazito karakternim vlogam.« Tu in tam zaigra Pavla tudi na televiziji. Zadnjikrat smo jo videli v začetku tega meseca v mladinski igri Ambrozio krade čas. »Delo na televiziji se seve razlikuje od tistega na odrskih deskah. Posebno naporno pa je še zategadelj, ker se ljubljanskim snemalcem vedno tako mudi, kadar pridejo v Maribor, in nam ne dajo dihati od jutra do noči...« Pavla pa ni samo dobra igralka, temveč tudi izvrstna kuharica in ne more videti praznega štedilnika. Tukaj »igra« brez besedila. Prednost daje improvizaciji. »Nikdar ničesar ne tehtam. Količine čutim v prstih in zmerom zadenem pravo. Njeni prijatelji pravijo, da ji najbolj »ležijo« juhe in potica, zlasti orehova. To pripravim le takrat, kadar pričakujem goste. Z Borisom se takih reči izogibava... Saj veste, malo je že treba paziti na linijo... No, včeraj sem imela časa, sem ga prosila, naj mi prinese iz trgovine safalade, da jih bom pripravila za obed namesto mesa. Čakala sem in čakala, ko pa je naposled z veliko zamudo le prišel, se je s kislim obrazom obregnil, češ zakaj še ni kosila... Pa ga je imel v cekarju. No, saj sem mu povedala svoje... POTEM GOSPODJE... »Priznam, da sem bil malce siten,« se je opravičil Boris. »Čez nekaj dni imamo premiero Nestroyeve Tete iz Amerike in Jüri Pohvalen je zaradi vaj nekoliko utrujen... Zdaj je seveda vse drugače, odkar imava lastno stanovanje. Samo pomislite, kako je bilo takrat, ko sva živela v podnajemniški sobi z dvema kavčema in vsak na enem gulila svoji vlogi. Uh, še na stranišče nisem mogel uiti, ker je bilo skupno. Sam ne vem, kako sva zdržala celih trinajst let... Danes sva konju. Vsak od naju se lahko zapre v svojo sobo, ki prideta prav tudi, če prekineva diplomatske odnose. Kajpada le do večera, televizija je samo v enem prostoru...« »Ob televiziji se z Borisom najbolj sprostiva,« ga dopolni Pavla. Najraje imava dramske igre iz Nemčije, saj so tehnično, igralsko in scensko res dovršene. Veste, gledališki ljudje nismo vajeni spanja pred polnočjo. Kadar imava z Borisom predstavo, včasih ne zaspiva vse do jutra. Zato veliko bereva in ne pomnim, da bi nama bilo kdaj dolgčas. Že peto leto sva v stanovanju, pa ga uživava prav tako kakor tisti dan, ko sva se vselila...« Ne, tudi avtomobila nimava, pripoveduje Boris. »Ne potrebujeva in ne pogrešava ga, in če sem odkrit, bi si ga tudi malce težko privoščila. V službo redno pešačim...« Kajpak v spremstvu pipe, ki je njegova zaščitna značka in prijateljica že več kot dvajset let. »Pred kratkim mi je poslal prijatelj iz Avstralije posebno imenitni pipi, znotraj obloženi z morsko peno. Kakšno mešanico kadim? Pripravljam jo sam iz rovinjskega in zrenjaninskega tobaka, ki ga poškropim s posebno tekočino iz lekarne. Potem predenem tobak v škatlo, jo nepredušno zaprem in teden dni pozabim nanjo.« Tako. O pipi smo zvedeli vse. Toda kdo se skriva za njo? Ime in priimek bralcem ne zadoščata... »Luč sveta sem zagledal l. 1919 v Celju, a starši so se preselili v Maribor, ko sem bil še majhen deček. Leta 1936 sem dobil angažma v gledališču. Bil sem vse: inspicient, baletni plesalec, sufler, pevec v operetnem zboru. Z denarjem, ki sem ga prislužil, sem si plačeval dramsko šolo pri Vladimiru Skrbinšku in Jožetu Koviču. Igralec sem postal šele po vojni. Vsa leta sem igral ljubimce, zdaj sem jim dal slovo. Mislim, da je že čas. Čez dobra tri leta si bom nadel peti križ...« Tako je pripovedoval Fabrizio iz Krčmarice Mirandoline, Avrel iz Lede in Leone iz Gospode Glembajevih, Petruccio iz Ukročene trmoglavke, Jimmy iz Meseca za nesrečneže... »Mislim, da je bila ena mojih najbolj napornih vlog Jimmy v Mesecu za nesrečneže. Monolog, ki je sodil k moji vlogi, je obsegal pet strani in redno se mi je na vsaki predstavi začela zaradi dolžine besedila in izčrpanosti lotevati rahla omedlevica. Soigralka, ki je vedela za to, me je v kritičnem trenutku vedno pobožala po obrazu, tako da sem spet prišel k sebi. Takih neprijetnih trenutkov doživi igralec nešteto, običajno pa se na odru znajdemo, tako da »kiksov« gledalci sploh ne opazijo. Lovorjev venec, ki visi na steni v sobi, je dobil Boris za režijo mladinske igre Poprček. Že večkrat se je preizkusil v tej umetnosti. Režiral je med drugim tudi mladinsko igro Ambrozio krade čas, pred leti Damo in škrata. »Najraje sem delal z amaterji iz različnih kulturnoumetniških društev in tega dela je bilo precej. Pohujšanje, Krog s kredo, Sen kresne noči... Spet je ugasnila avstralska pipa, zaradi katere so, tako zatrjuje Pavla, zavese tako črne in noče za nič na svetu priznati, da so tega prav toliko krive njene cigarete, ki jih pokadi škatlo na dan. Papagaj Jaka se seveda ni mogel zadržati, ko smo odhajali skozi vrata. Kdo ve, kaj nam je zabrusil v obraz, a Pavla in Boris, ki najbolje razumeta njegovo govorico, sta zatrjevala, da nas je le vljudno pozdravil. Mi pa smo obema zaželeli vso srečo v novem letu in več denarja njuni gledališki hiši, da bi lahko v njej odigrala še vrsto karakternih vlog. L. Kovač
Javi napako na oder@slogi.si.