Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Antifilm je pogorel

Matjaž Zajec, TT, 10. 1. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
ANTIFILM JE POGOREL GEFF - drugi sestanek filmskih raziskovalcev v Zagrebu V dvajsetih letih po vojni smo posneli 231 celovečernih filmov, po številu in samo po številu posnetih filmov se lahko primerjamo s Poljaki. Veliko število kopij naših umetniških filmov smo izvozili v 80 držav. Tudi naši kratkometražniki ne zaostajajo. Takšna je torej bilanca dvajsetih let jugoslovanske filmske proizvodnje, od našega prvega celovečernega filma Slavica, ki ga je na proslavi dvajsetletnice jugoslovanske kinematografije Vicko Raspor označil kot sodobnika italijanskega neorealističnega filma Tatovi koles. Primerjava seveda ni najboljša. V tem dvajsetem, za našo filmsko proizvodnjo prazničnem letu so se v Zagrebu decembra meseca sestali naši filmski raziskovalci. Svoj sestanek so imenovali festival. Delovnemu vzdušju v zagrebških filmskih dneh ime festival vsekakor povsem ne ustreza. Vendar pa ime ni važno. Važna so hotenja, uspehi in iskanja naših filmskih ustvarjalcev za čimbolj filmski in naš izraz na tem področju kulturnega udejstvovanja. TRI DNI JE PREMALO Ambicije organizatorjev GEFF, ime pomeni Gendre film festival, so bile precejšnje. V treh dneh so hoteli pokazati prav vse, kar je vrednega v naši profesionalni in amaterski filmski proizvodnji. V program so uvrstili po svoji presoji avantgardne celovečerne filme, ki smo jih videli že v Puli, najboljše filme z beograjskih festivalov kratkometražnega filma in najboljše dosežke amaterjev. Tesno je bilo. Vsega se ni dalo videti. Nad šest ur sedenja v kinematografski dvorani je preveč. Na srečo smo vsaj nekatere celovečerne filme že videli in smo, vso pozornost posvetili kratkometražnikom, ki nam jih distributerji in kinematografska podjetja nočejo pokazati. Morda je v vsej tej poplavi velikih filmskih dosežkov, uspelih in malo manj uspelih iskanj, primanjkovalo časa za pogovore, za zagovore in polemiko. V dopoldanskem času so filmski ustvarjalci in kritiki razpravljali o filmski umetnosti. Včasih zelo abstraktno in daleč od resnične filmske umetnosti pri nas. Posamezni avtorji so zagovarjali celo tista stališča in koncepte, ki jih v njihovih filmih sploh ni čutiti. Deplasiranost takšnega pogovora je jasna. Kdo se je pogovarjal ob predvajanih filmih? Gledalci med odmori, prijatelji med seboj in to vise na nekakšnem akademskem nivoju, ki ne dopušča kaj več, kot le dobrodušno odobravanje. Bojim se, da so se filmski ustvarjalci ob svojih filmih le premalo kritično in sploh premalo pogovarjali. Gledalci smo filme gledali in žirija jim je podeljevala nagrade. Vsak član žirije svojo nagrado, ki jo je pismeno obrazložil. Vsaka nagrada nosi ime podeljevalca, na primer nagrada X Y. Čeprav je festival potekal v čimpopolnejšem iskanju resnice, v poglobljevanju v njeno bistvo, so bile nagrade podeljene za antifilmski nesmisel. Zničenje vsega in to navsezadnje le presega meje našega dobrodušnega odobravanja. KARIOKINEZA 139, 140, 141 Hočete biti avtor antifilma? To je včasih čisto lahko. Imate idejo? Vsakdo ima včasih dobro idejo.. Zlatko Hajdler je na GEFF predvajal svojski »film«. V projektor je vložil filmski trak, najavil Kariokinezo 139 in svoje ime, film zazgal in ga pustil pred presenečenimi gledalci goreti. Priznam, nekatere figure na platnu so bile še kar zanimive, kot je zanimiv papir, ki izgoreva. Filmski trak je pogorel in avtor filma je po zvočniku najavil konec umetniškega doživljanja. Gledali smo torej antifilm, ki mu je festivalska žirija podelila večino prvih nagrad. Njihove utemeljitve so seveda zelo učene, a vseeno ne opravičujejo velikega nesmisla, ki ga samo dejanje uničitve filmskega traku povzroča, pa naj bo to tudi v imenu antifilma. Morda sama ideja zažiganja filma, posebno še, če je slab, niti ni tako slaba. Pri sežiganju neposnetega filmskega traku v projektorju je moralo biti v projekcijski kabini precej vroče, nam v dvorani pa je bilo pri srcu kar ledeno. Posebno še, če se spomnimo, kako težko dobe amaterji filmski trak za filme, ki bi nam morda le povedali več, kot nam je film Kariokineza s svojim 139, 140 in 141 poskusom. Vsa sreča, da je Kariokineza kratkometražni film. V svojem iskanju na področju antifilma so šli nekateri predaleč. Posebno je spodrsnilo Vladimirju Peteku, ki se je dobesedno držal navodil duhovnega vodje antifilmske smeri Mihovila Pansinija. V njegovi montaži vsebinsko in formalno neodvisnih kadrov ni prav nič pretresljivega. Morda bi nas vsebinsko celovitejše in smiselno zmontirano filmsko delo bolj prizadelo. Tako pa ostanejo slike golih žensk le slike golih žensk in slike vojnih grozot le slike in nič več. Seveda to ne velja za vse filme Vladimirja Peteka. Višek antifilma so v Zagrebu torej dosegli. Ta višek je seveda kaj boren, poti naprej ni, v tem je nesmiselnost takšnega iskanja. Saj vsi vemo, da iskanje, če hoče biti pravo iskanje, ne sme biti nikoli dokončno in seveda tudi ni. Človek popolnosti ne more doseči in če bi jo dosegel, potem bi to nasprotovalo njegovi ambicioznosti in želji po preseganju. FILMSKA RESNICA Ugaja mi osebna prizadetost in iskanje resnice nekaterih filmskih ustvarjalcev. Občudujem formalno popolnost nekaterih stvaritev, ki ji v Zagrebu ni bilo malo. Neverjetna je izpovednost nekaterih kratkometražnih filmov, občudovanja je vredna dovršenost nekaterih profesionalnih filmskih stvaritev. Morda me je najbolj presunil film Anteja Babaje Telo. Od presenetljivosti začetnih kadrov, do liričnosti spolnega srečanja med moškim in žensko, do skoraj mističnega konca, je film Telo formalno in idejno popolno delo. Prav tako je zanimiv njegov drugi zagrebški film Pravica. Za oba filma je prispevala dobršen del čudovita kamera našega najboljšega snemalca Tomislava Pintera. Festivalska žirija je ob njegovih filmih ostala neprizadeta. Morda zato, ker oba filma nista prav nič antifilmska. Presneto resnična sta, kar žaljivo nas prizadevata. Ne samo pri nas, tudi v tujini se bijejo boji za film resnico. Prišli so že tako daleč, da trdijo, da že montaža potvarja resničnost. Napori na tem področju so veliki, od izpopolnjevanja tehnične plati snemanja filmov pa do izobraževanja ljudi za kamerami. Morda pa pot do resnice le ni tako težka, le absolutizirati je ne smemo. SLOVENSKI DELEŽ Tudi Slovenci smo se enkrat za spremembo izkazali. Naša profesionalna prizadevanja, zastopal jih je Vojko Duletič s svojima filmoma Tovariši in Poletna noč, so bila sicer medla. Amaterji iz filmskega kluba Odsev pa so presenetili z idejno svežimi in formalno izredno zanimivimi filmi. Slovenski, sicer izrazito amaterski delež je blagodejno vplival na Slovence, ki smo prisostvovali GEFF. Občutek, da nam nekdo hoče nekaj povedati, da je nad nečem prizadet, je za sedanje filmsko mrtvilo v Sloveniji nekaj neverjetnega, zdravega in vsega občudovanja vrednega. Verjetno posnetki, ki jih goji za delo v ljubljanskem filmskem klubu Odsev niso najboljši, celo dobri niso. Vendar, ali niso največje umetnine nastajale v slabih pogojih? Zagrebški GEFF nam je odkril eni dve plati jugoslovanskih filmskih prizadevanj. Na eni strani antifilmska, ki so pripeljala v slepo ulico in ne bodo spravila jugoslovanske filmske proizvodnje na pota angažirane ustvarjalnosti, in na drugi strani težnja k čim večji resničnosti, formalni popolnosti in angažiranosti ob socialnih premikih v naši družbi, ki morajo najti odsev v človeku in njegovi umetnosti. PREDVAJANJE IZDAJALCA Film beograjskih amaterjev, ki ga je režiral Kokan Rakonjac, Izdajalec dobiva z leti nove dimenzije in nam vzbuja nove, doslej nepoznane asociacije. Kakor vedno, kadar gre za velike umetnine, tudi tokrat v Zagrebu Izdajalec ni doživel takšnega sprejema, kot bi ga zaslužil. Izdajalec je mojstrsko delo. Spodrsljajev skoraj ni, nepozabna ostaja izredno inventivna kamera, dinamična montaža in pretresljiva, psihološko utemeljena zgodba aktivista izdajalca. Morda je film Izdajalec še posebno velika umetnina zato, ker se loteva problematike iz NOB s svojega zornega kota, ki ga v tovrstnih filmih pogrešamo. V naših filmih iz ne tako davne zgodovine velike revolucije smo bili vajeni v prvem planu velike spoštljivosti do tistih velikih dni. Tak odnos je bil nujen, razumljiv in potreben. Naša burna, nepozabna in herojska zgodovina mora ostati ovekovečena, dajati nam mora moči za obstajanje tudi v ne tako konfliktnih situacijah. Minilo je dvajset let. Potrebujemo tudi kritičnosti, ki bo z leti izginjala in dajala prostor filmskim stvaritvam, ki bodo spet morda na malo sentimentalen način zbujale spoštovanje pri naših otrokih. Film Izdajalec je kritičen, v svoji kritičnosti pošten in potreben. To je največ, kar lahko od umetnosti pričakujemo. NAŠ FILM NA ZATOŽNI KLOPI V Moskvi je Miloš Fijala, prvi sekretar združenja filmskih delavcev na Češkoslovaškem in urednik kulturne strani v Rude Pravu, močno zagovarjal napredne tendence v njihovem filmu. Naposled je izjavil: »Za naprednimi tendencami v češkoslovaškem filmu stojijo partijski kulturni krogi, in to lahko tudi dokažem...« Našega, še posebno slovenskega filma ni bilo treba še nikjer tako drastično zagovarjati. Nekatere tendence, ki jih zapazamo v našem kratkometražnem in amaterskem filmu, bo treba uresničiti tudi v celovečernih filmih. Potrebna bo temeljita izmenjava generacij za filmskimi kamerami. Toda ali bo to dovolj? Skoraj ne verjamem. Ob polni skledi se kaj rado pozabi na naprednost. Našo družbeno klimo bo treba kultivirati, mačehovsko gledanje se prične že pri podeljevanju sredstev in se neha pri sprejemanju in priznavanju umetnosti. Sprijazniti se je treba z možnostjo vplivanja umetnosti na družbena dogajanja. Apolitične kulture namreč ni, posebno še ni apolitične umetnosti, če že naj izpolnjuje osnovne zahteve, ki so jih postavljali vsi veliki esteti. Zakaj naj bi bilo drugače s filmom, saj smo mu dan že zdavnaj vizum za vstop med druge umetnosti. MATJAŽ ZAJEC PABERKI ALBERTO SORDI si je v svoji razkošni hiši v Rimu zgradil pod zemljo gledališko dvorano s tristo sedeži. Tam s svojimi prijatelji (med njimi je tudi Gassman, ki ima tudi svoje gledališče) igra eksperimentalna odrska dela. CHARLES AZNAVOUR bo glavni junak Cayattovega filma Agent 00. Po naključju bo padel v družbo, ki ga bo imela za skrivnega agenta. Njegove soigralke, ki pa je zares tajna agentka, pa še niso izbrali. HIMNA: Znana popevka Otroci Pireja, ki jo je pela Melina Mercouri v filmu Nikoli v nedeljo, je postala narodna himna neke afriške države. JOHNY HOLLYDAY IN SYLVIE VARTAN bosta predstavljena angleški kraljici sredi prihodnjega meseca na kraljevski gala prireditvi. RITA HAYWORTH je veselo praznovala v Franciji svoj deseti rojstni dan v družbi Gilberta Rolanda, Treworja Howarda, Jacka Hawkinsa in drugih. Njena slavnostna torta je imela v sredi eno samo svečo rožnate barve. J. C. BRIALY je posnel ploščo: Brialy poje za vas. Toda ni je v prodaji v trgovinah, ker jo je namenil samo bližnjim in prijateljem.
Opomba
Mednarodni festival eksperimentalnega filma GEFF (Genre Film Festival), Zagreb; Zlatko Hajdler; Ante Babaja; Vladimir Petek; Vojko Duletič; Vojislav 'Kokan' Rakonjac
Oznaka arhivskega gradiva
1966-01-5101-5200_5225-5226
Javi napako na oder@slogi.si.