Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Molière: Učene ženske v ljubljanski Drami

Vladimir Bartol, Primorski dnevnik, 11. 1. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Z ljubljanskih gledaliških odrov Molière: Učene ženske v ljubljanski Drami Gledališki učinek kake predstave tvorijo trije elementi: delo (avtor), uprizoritev (režiser, igralci, scena itd.) in občinstvo. Za uspeh kake predstave morajo biti ne glede na poznejše kritike in ocene ti trije elementi med seboj v skladu. Ko je Molière napisal in uprizoril «Učene ženske», je nedvomno meril na neki pojav, ki je bil takrat dovolj splošen, da se ga je bilo vredno lotiti. Očitno je, da so bile takrat «učene ženske» nekakšni modni pojav, neka moda, ki se je zdelo Molièru primerno, da jo osmeši, da jo parodira. V tem pogledu ga je takratno občinstvo nedvomno razumelo in ker so bile od nekdaj ženske velesila, in marsikatere izmed njih so se gotovo čutile prizadete, je še kako potreboval podporo kralja, da mu je ščitil hrbet. Kar se osnovnega motiva «učenih žensk» tiče, zadeva danes Molièrova parodija v prazno. Takih «učenih žensk» danes ni več. Danes imamo na tisoče resničnih učenih žensk, se pravi znanstvenic, od katerih so si prenekatere pridobile najvišje svetovno priznanje. Danes je ostala od Molièrovih «Učenih žensk» skoraj samo še estetska lupina. Tako je odpadel eden od najmočnejših treh elementov, se pravi fluidalni pretok med igrano vsebino in občinstvom, ki je užigal v Molièrovi dobi s svojo aktualno problematiko, zaradi česar so bile «Učene ženske» tudi napisane. Danes «Učene ženske» ne prizadenejo nikogar; ostal je samo še estetski užitek ob Molièrovi dramaturški spretnosti, Nekaj takega je utegnil občutiti tudi režiser Slavko Jan, ki je posvetil delu svoje nemajhne teatrske izkušnje. Skušal nam je pričarati na odru košček Molièrove dobe, v igri, kretnjah in kostumih, v kolikor nam je seveda ta doba še dostopna in kakor jo je pač on razumel. Veselje je bilo spet gledati v Flaminti, vodilni vlogi «Učenih žensk» Vido Juvanovo, ki je v zahtevanem stilu, kateri ji nedvomno leži, ustvarila pravo mojstrovino. Toda režiser ni posvetil tudi drugim vlogam nič manjšo pozornost. Tako smo gledali Dušo Počkajevo kot minuciozno našudirano Belizo in Ivo Zupančičevo kot Armando, obe vredna lika Molièrovih «Učenih žensk». Med moškimi vlogami je bila vrsta karakterno komičnih likov zares odlično izvedenih, med katerimi naj omenim nesrečnega Krizalda, Flamintino «copato», v upodobitvi Janeza Rohačka, vrlega Arista Berta Sotlarja, literata Trisotina in učenjaka Vadiusa, ki sta ju groteskno ponazorila Jurij Souček in Boris Kralj; med ostalimi vlogami sta ustvarili dva prikupna ženska lika Mojca Ribičeva kot Henrieta in Vika Grilova kot Martina. Občutek sem imel, da je občinstvo sledilo izvrstno izvedeni uprizoritvi sicer s simpatijami, vendar neprizadeto. Sam bi pripomnil, da se mi je včasih sredi igre zazdelo, kot da gledam ne parodijo na «učene ženske», ki jih v tem smislu danes ni in zato tudi ne morejo biti aktualne, pač pa da gledam nehoteno parodijo na Molièra. Dve Shafferjevi enodejanki v Mestnem gledališču Vrednost dveh Shafferjevih enodejank vidim predvsem v dobri dramaturški gradnji, pri kateri se dejanje z majhnimi ritardandi stopnjuje do učinkovitega zaključka. Psihologija kaže na bistrega (samo) opazovalca, ki razpolaga z živim in razboritim dialogom in ki mu je lasten pristni angleški humor. V prvi enodejanki, v «Zasebnem ušesu», se srečamo s trojico mladih ljudi, z dvema fantoma in enim dekletom, od katerih povabi Bob mlado dekle Doreen k sebi v svojo sobico in da bi pri svoji plahosti ne zašel v zadrego, ji priključi kot gosta še svojega uradniškega tovariša Teda, ki je vseh vrst spretnjakovič, da bi prejšnjima olajšal medsebojni stik. Stvar se za nesrečnega Boba neprijetno zaplete, toda fant se ob koncu le nekako znajde, kajti tudi Tedova šola ni bila od muh. Večjo težo ima drugi trikotnik, «Javno oko», v katerem ljubosumni soprog Charles najame privatnega detektiva, da bi odkril ženino namišljeno nezvestobo. Belinda ne ve, kdo je njen stalni in tihi zasledovalec in med njima se razvije romantična idila, ki pa se izraža samo z očmi in pogledi. Privatni detektiv Julijan, tudi svoje vrste vseznalec, izvrši svojo nalogo zgledno, ponudi Charlesu svoj plašč in ga pošlje namesto sebe za mesec dni zasledovat lastno ženo, sam se pa za tisti čas zaposli kot šef Charlesove firme. Trije igralci, v obeh enodejankah isti, so se kar spretno odrezali izvedbi dokaj različnih vlog, čeprav bi bilo morda bolje, če bi prevzeli v vsaki enodejanki vloge drugi interpreti. Uprizoritev je doživela kar lep uspeh, k čemur je veliko pripomogel režiser Jože Galè. VLADIMIR BARTOL

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.