Nova podoba Društva slovenskih pisateljev
Janez Menart, Naši razgledi, 29. 1. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Razgovor Naših razgledov
Nova podoba Društva slovenskih pisateljev
Janez Menart, predsednik DSP, ob spremembi statuta zveze književnikov Jugoslavije in pravil slovenskega pisateljskega društva
RAZGLEDI: Za predsednika Društva slovenskih pisateljev ste bili izvoljeni v času, ko se je Zveza književnikov Jugoslavije reorganizirala in ko so nacionalna društva dobila veliko večje pristojnosti, kot so jih imela doslej. Ali bo po vašem mnenju slovensko pisateljsko društvo v novi organizaciji bolje delalo, in če bo, kako?
MENART: Predvsem bi rad povedal, da sta Anton Ingolič in Mira Miheličeva, moja predhodnika iz zadnjih let, zapustila dobro vpeljano društvo, ki je seveda sad tudi vseh požrtvovalnih tovarišev, ki so v tem času delovali v društvenem odboru in v raznih komisijah. Tako bo delo lahko teklo nemoteno naprej. »Teklo naprej« pravim nameroma, kajti zaradi novega statuta Zveze književnikov Jugoslavije se ne bo domala nič spremenilo. Društvo je namreč v duhu tega novega statuta zadnja leta že delovalo, tako da je statut stvari samo še uzakonil. Res nova so za nas v njem samo določila o odnosih med republiškimi društvi in zvezo. Po novem ima pri zveznem odločanju vsako društvo samo po en glas, ne glede na število članov, zvezni odbor pa je sestavljen iz predsednikov, tajnikov in še enega člana vseh republiških društev, torej predstavništev, ki si jih izbere vsako društvo samo. Skratka, odpravljen je prejšnji centralizem.
RAZGLEDI: Znano je, da je bila na titograjskem kongresu prav slovenska delegacija pobudnik za spremembe statuta Zveze književnikov Jugoslavije. Ali so takratni slovenski predlogi za novo organizacijo Zveze doživeli do sprejema novega statuta na izrednem kongresu v Beogradu kakšno bistveno spremembo?
MENART: Bilo je nekaj prerekanja o formulacijah, ki pa bistva niso spremenile. Dodatno je bilo uvedena samo prej nepredvidena skupščina, ki pa ima zdaj delovni, ne pa volitveni značaj. Njena edina oprijemljiva pristojnost je v tem, da potrjuje morebitne spremembe v statutu.
RAZGLEDI: Kot dosedanji podpredsednik Društva slovenskih književnikov gotovo podrobneje poznate razprave o še drugačnih možnostih združevanja pisateljev v jugoslovanskem okviru, o skupinah, ki naj v njih družijo književnike tako imenovane idejnoestetske afinitete ne glede na jezikovno pripadnost pisateljev. Kateri so po vaši misli razlogi, da ni zmagalo to načelo združevanja?
MENART: Na titograjskem kongresu, kjer se je prvič govorilo o novem statutu, je bil sprožen tudi predlog, ki ga navajate. Imenovana je bila komisija, ki naj bi pripravila predlog novega statuta in ki je imela dolžnost preučiti vse predloge, ki bi jih do določenega dne poslali posamezni člani ali skupine. Komisija ni prejela nobenega tovrstnega predloga. Pozneje, ko je bilo zlasti v srbskem društvu nekaj govorjenja o tem, je komisija ponovno podaljšala rok, vendar zaradi časovne stiske zahtevala, naj se društva kot celote odločijo in sporočijo svoje spreminjevalne predloge, če jih imajo. Vsa društva so se odločila za ureditev na narodni oziroma republiški osnovi, ki je potem v novem statutu obveljala. Člani, ki so se, kolikor mi je neuradno znano, potegovali za drugačno ureditev, so bili v zelo hudi manjšini in pretežno iz srbskega društva. Tudi nekaj članov našega društva je sprva zastopalo to misel, vendar so se ji pozneje med razpravo sami odpovedali. Po mojem so bili razlogi za to, da se je izteklo tako, kot se je, tile: narodna zavest, ki je nagonsko čutila, da je tu nekaj narobe, da bo s tem prizadeto narodno telo in da bo številčno šibkejši nujno na slabšem; dalje, odpor do, zelo verjetno, centralistično-jugoslovanske ureditve predlaganih »idejno-estetsko-afinitetnih« društev; dalje, spoznanje o popolnem organizacijskem kaosu, ki bi nastal že takoj od začetka, zlasti pa še z leti, ko bi nastala potreba po zmerom novih združenjih, saj vemo, da se idejnost in estetika neprestano spreminjata. Že takoj na začetku bi dobili, recimo, takale društva: Socialistično realistično pisateljsko društvo, Realistično p.d., Surrealistično p.d., Simbolistično, Krščansko socialistično, Moderno, Modernistično, Enotno jugoslovansko. Potem pride na vrsto vseh pet narodnih društev, nekaj manjšinskih, potem pa še kombinacije iz vseh teh in drugih možnosti, kot na primer: Slovensko stalinistično modernistično pisateljsko društvo z.o.z., ali pa Jugoslovansko surrealistično supernapredno srbsko društvo. Itd. Vsakih deset književnikov bi imelo zaradi splošno znane pisateljske sloge svoje društvo s petimi podskupinami. Vsega skupaj bi imeli v Jugoslaviji torej tja do leta 1975 že kakih 133 raznih pisateljskih društev in kakih 1975 podskupin, vsaka svojega predsednika, tajnika in sindikat. In tako bi se začelo veselo organizirano žretje med sabo... Če pa zagovorniki tovrstnega združevanja menijo, da je to ironiziranje, da so mislili samo na svojo in še kako možnost, potem je bilo nedvomno tudi to pravilno razumljeno in obenem eden izmed vzrokov, da se je večina odločila tako, kot se je. (Da ne bo nesporazuma vse navedeno se nanaša na organiziranje v okviru Zveze. Zunaj nje se po zakonu lahko ustanovi kakršno koli društvo. Pri združevanju po afinitetah je šlo torej za razrušitev narodnega principa združevanja.)
RAZGLEDI: Nacionalna pisateljska društva so v novem statutu Zveze dobila veliko večjo avtonomijo, kot so jo imela doslej. Vendar je tudi znotraj take organizacijske strukture ostala odprta možnost za združevanje po že omenjeni afiniteti. Iz novih pravil, ki jih je sprejel minuli občni zbor Društva slovenskih pisateljev, formalna možnost takega grupiranja ni razvidna iz nobenega določila. Bi nam lahko razložili svoje mnenje o tem?
MENART: Iz novih pravil ta formalna možnost ni razvidna, ker je ni. Število članov ni preveliko in tako se posamezne skupine lahko združujejo v prijateljskem krogu, pri čemer jih društvo ne ovira, saj za svoje članstvo ne predpisuje nobenih idejnih ali estetskih usmeritev. Društvo slovenskih pisateljev je po volji večine članov urejeno na jezikovno narodnostni osnovi in njegov poglavitni namen je, da (razen za stanovske koristi svojih članov) skrbi za vprašanja slovenske knjige in jezika, za razširjanje naše književnosti doma in v tujini, da navzven zastopa slovenske pisatelje in da spodbuja člane k izmenjavanju mnenj, s tem da prireja članske sestanke, debatne večere in podobno. Obstajala bi seveda tudi možnost, da bi društvo kot celota posegalo v splošne družbene probleme. Žal pa to ni mogoče, ker imajo člani o mnogih rečeh povsem nasprotna mnenja. Tako tudi sicer večinsko mnenje o kakem vprašanju za mnoge člane ne bi bilo sprejemljivo, kar se je že pokazalo v preteklosti. Zato je najbolje te stvari prepustiti vsakemu posamezniku. Seveda pa to ni pravilo brez izjeme: če so vsi člani enodušno za neko stvar, lahko nastopijo tudi pod imenom društva. Nikakor pa društvo v svojem sestavu ne more trpeti organiziranih skupin. Iz tega bi nastajalo drobno strankarsko politikantstvo, ki bi pomenilo razkroj društva. Člani, ki iz kakršnegakoli nagiba ne morejo podpirati take demokratične ureditve društva, lahko izstopijo iz njega in eventualno ustanove svoje društvo, kar jim novi zakon o društvih resnično omogoča. V vsakem primeru osebno ne bodo nikakor prizadeti, saj imajo vsi umetniki po zakonu iste materialne pravice (pokojnine, socialno zavarovanje, stanovanjska upravičenost in pod.) ne glede na to, ali so včlanjeni v kakem umetniškem društvu ali ne. Prav tako so njihova dela upoštevana pri vseh društvenih akcijah.
RAZGLEDI: Med pripombami k novi organizacijski strukturi Zveze književnikov Jugoslavije in posameznih pisateljskih društev smo slišali tudi mnenje o tem, da bi bilo treba zagotoviti kar največ demokracije v društvih. Ali mislite, da novi statut Zveze in pravila DSP takšno demokracijo zdaj omogočajo?
MENART: Mislim, da so zdaj tako odnosi med Zvezo in društvi kot med članstvom in društvi demokratični do tiste skrajne meje, ki sploh še omogoča obstoj Zveze ali društva. Seveda pa demokracija zmerom temelji na volji večine.
RAZGLEDI: Najbolj opazna sprememba v društvenih pravilih je preimenovanje Društva slovenskih književnikov v Društvo slovenskih pisateljev. Kakšni vsebinski razlogi so narekovali to spremembo?
MENART: Osebno se s tem nisem strinjal, toda obveljala je volja večine. Argumenti pa so bili tile: Beseda »pisatelj« je našemu človeku domača in mu ne pomeni samo pisca proze, ampak na splošno besednega umetnika. Že svoje čase je obstajalo Slovensko pisateljsko društvo. Beseda »književnik« pa je za naše uho neizrazita izposojenka, ki nam je menda ostala iz let povojnega jugoslovanskega centralizma.
RAZGLEDI: Poleg preimenovanja Društva vsebujejo nova pravila še vrsto pomembnejših, vsebinskih novosti, med njimi določilo o tem, da je najvišji organ društva občni zbor, da se člani društvenega odbora pogosteje in drugače izmenjujejo kot doslej, da izvoli komisijo za sprejemanje novih članov občni zbor itd. Kaj bi podrobneje povedali o teh spremembah?
MENART: Vse kaže, da članstvo želi bolj ko mogoče neposredno vplivati na vodenje društva. To se mi zdi popolnoma prav, saj je to njegova pravica.
RAZGLEDI: V dosedanjih pogovorih in mnenjih jugoslovanskih pisateljev je zelo pogosto silila v ospredje dilema, ali naj bodo društva pisateljev poklicno sindikalne organizacije ali vsebinsko strokovne. Kaj naj po vaši sodbi bodo?
MENART: Izkušnje uče, da je teoretično razpravljanje jalovo. Društvo bo zmerom tako, kot ga bo ustvarilo delo članov. Ne bi pa bilo slabo, če bi lani ustanovljene sindikalne podružnice prevzele sčasoma čim več skrbi za gmotne koristi članov in bi se društva lahko bolj posvetila drugim vprašanjem.
RAZGLEDI: Dosedanji tajnik Društva Jože Šmit je v svojem obširnem poročilu na občnem zboru podrobno govoril o lepih uspehih Društva pri uveljavljanju slovenske literature na tujem. Kaj se vam zdi med njimi najpomembnejše in kakšne poti bo Društvo ubiralo v prihodnje?
MENART: Vsekakor so med pomembnejšimi uspehi v preteklem letu knjižne izdaje Kosovelovih pesmi v francoščini, Prešernovih v poljščini, slovenskih novel v francoščini, Cankarjevih del v nemščini in Borovega cikla »Šel je popotnik...« prav tako v nemščini. Važno je tudi redno izhajanje informativne revije »Le livre slovène«. Kot vidite, je bilo leto precej uspešno in zato mislim, da je treba nadaljevati z dosedanjim načinom dela.
RAZGLEDI: Ali se vam zdi, da bi morale tudi slovenske založbe več storiti za uveljavljanje slovenske knjige v tujini?
MENART: Nekatere to delno že delajo. Mislim pa, da bi lahko storile vsaj nekaj več, saj bi lahko izrabile svoje možnosti in zveze, ki jih imajo.
RAZGLEDI: Človek dobi vtis, da so bili književni stiki z zamejstvom živahnejši od tako imenovanih medrepubliških. Ali menite, da se bo v novi organizacijski podobi Zveze književnikov Jugoslavije ta dejavnost kaj bolj razživela in kako?
MENART: Mislim, da se bo to zdaj nekoliko popravilo. Naše društvo ima že nekaj konkretnih domenkov s hrvaškim društvom.
RAZGLEDI: Srečanje PEN klubov na Bledu je bilo gotovo ena najpomembnejših akcij, ki je poleg slovenskega centra PEN najbolj angažirala Društvo slovenskih književnikov. Ali čaka Društvo v bližnji prihodnosti kakšno podobno zahtevno delo?
MENART: Kolikor vem, ne; pa tudi upam, da ne.
RAZGLEDI: Med poklicno sindikalnimi vprašanji je dosedanji odbor DSK zlasti zadovoljivo rešil stanovanjski problem članov. Še zmerom pa je odprto in akutno vprašanje avtorskih honorarjev. Ali vidite kaj možnosti, da se zadeva kaj kmalu in kaj prida uredi?
MENART: Res je Društvo imelo precej srečno roko pri reševanju stanovanjskih problemov, ampak ti kljub temu še niso povsem rešeni. Poleg tega pa moramo misliti tudi na bodoče člane. Zaradi sedanjih gospodarskih težav se bojim, da bo v nekaj letih ta problem postal spet zelo hud. Glede na avtorske honorarje pa vam lahko rečem samo to, da se bomo trudili še naprej, čeprav so vsa dosedanja naprezanja rodila komaj opazno izboljšanje.
RAZGLEDI: Mnogokrat je slišati mnenja, da je število članov DSP (156) glede na število Slovencev in glede na književno aktivnost nesorazmerno. Ali mislite, da bi komisija za sprejemanje novih članov morala svoje kriterije spremeniti?
MENART: Eni pravijo tako kot vi, drugi se spet pritožujejo nad preveliko strogostjo pri sprejemanju. Osebno mislim, da se zgodi manj krivice, če je kak član preveč, kot če je kak premalo. Zelo težko je namreč najti pravična merila. Komisija, ki »meri«, lahko nameri premalo ali pa preveč. Vsi smo namreč zmotljivi, kritiki pa še posebej.
RAZGLEDI: Dovolite, da vam ob koncu postavimo nekoliko intimno vprašanje. Ko ste privolili v kandidaturo za predsednika DSP in ko ste potlej bili izvoljeni, ste gotovo imeli v mislih tudi oseben programski načrt, ki ga želite uresničiti. Ali ga lahko razložite v poglavitnih potezah?
MENART: Predsedniško mesto sem sprejel brez mesijanskih popadkov. Nekdo pač mora Društvo voditi; in ker je trenutno prišla vrsta name, bom dve leti, ki sta mi določeni, skrbno in po najboljši vesti v soglasju z izvoljenim odborom, opravljal sprejeto dolžnost.
JANEZ MENART, rojen 29. sept. 1929 v Mariboru. Klasična gimnazija in fil. fakulteta (slavistika) v Ljubljani. Več let vodja lutkovnega oddelka pri filmu. Zdaj svoboden književnik, pesnik in prevajalec. Pesniške zbirke: Pesmi štirih (1953), Prva jesen (1955), Časopisni stihi (1960), Bela pravljica (1963), Semafori mladosti (1963, 1965). Prevodi poezije: Byron: Pesmi; Coleridge: Pesem starega mornarja; Vitez: Prepelica; Byron: Parizina; Shakespeare: Soneti.
Do zadnjega občnega zbora društva slovenskih književnikov je bil podpredsednik društva, zdaj je predsednik društva slovenskih pisateljev.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-01-5201-5300_5337-5338