Drama v treh dejanjih
Feri Žerdin, Mladina, 29. 1. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
DRAMA V TREH DEJANJIH
,,MARIANA PINEDA", DEVETNAJSTA PREMIERA OB SVEČAH IN PETROLEJKAH V VASI GORE DOLE
Iz Idrije vam sporočam razveseljivo novico:
Ubili so Mariano Pinedo!
Na Gorah se je zgodil zločin! Na Gorah nad Idrijo.
Ljudje iz Gor in Dol ter okoliških vasi so vse to videli na lastne oči, celo sodelovali so.
V spremstvu redovnic je odšla na morišče čisto mirna.
»Jaz sem svoboda, Pedro, ker to ljubezen hoče!
Svoboda, ki pozabil zaradi nje si name.
Svoboda, ki ljudje ji rane sekajo.«
Tako je dejala Mariana Pineda in odšla na morišče.
Ljudje so jokali.
Jokal je kmet zraven mene. Konja bi prestavil s svojimi močnimi lopatastimi rokami, toda solz ni mogel zadržati.
Zgodilo se je na Gorah nad Idrijo danes, v nedeljo zvečer, ko so zasnežene poti v vas skoraj neprehodne.
O DRAMI V TREH DEJANJIH
»Proslava ob obletnici društva je tako še bolj imenitna. Tudi pred dvajsetimi leti ni bilo elektrike in zda je toka spet zmanjkalo.«
V vrsti igralcev, ki so prikorakali v dvorano, je bil tudi režiser Dolfe Andrele. Na Gorah se počuti kot doma. Pred leti, ko je služboval v Idriji, je vsako zimo prihajal režirat na Gore. Zdaj je v Tržiču na Gorenjskem, na Gore pa še ni pozabil. Od Tržiča do Gor seveda ni blizu. Pa nagrada? Kaj bi režiser Andrele z nagrado! Nagradijo ga igralci s tem, da se potrudijo na vajah in predstavah, da se zberejo, nagradijo ga gledalci z obiskom.
2. DEJANJE
Že deset minut pred začetkom predstave ni v dvorani nihče spregovoril, ko pa se je zastor dvignil, je bilo prav grozljivo tiho. V mestih bi morali še dolgo vzgajati občinstvo, da bi dohiteli tisto na Gorah.
Na odru gorijo sveče, reflektorji počivajo. O predstavi skorajda ne bi mogel zapisati kaj slabega. Pri igralcih ni niti sledu treme, glavna igralka Milena Vončina, ki je bila rojena prav takrat, ko so ustanovili društvo, je navdušila vse. In koliko solz se je potočilo v dvorani, ko je morala kot sodelavka osvobodilnega gibanja na morišče!
Če bi moral gledalec z vstopnino poplačati vse, kar so pokazali na odru, če bi jim hotel poplačati trud, potem bi morala vstopnica veljati nekaj tisočakov! Da bi jim poplačal vse kilometre, ki so jih prehodili na vaje, da bi jim poplačal ure, ki bi jih pred težkim delom zjutraj lahko lepo »vnovčili« v spanje.
Kar žal mi je, da ni bilo v tesni dvoranici tovariša Josipa Vidmarja! Prisežem, da je napisal za mnoga poklicna gledališča že veliko bolj karajočih kritik kot bi jo za to. Če pa bi upošteval vse okoliščine, bi bila to skorajda predstava leta.
Zastor pade. Ob obletnici društva je Občinska zveza kulturnoprosvetnih organizacij podelila društvu 50.000 dinarjev nagrade. Igralcem je takrat, ko je prof. Tomaž Pavšič izrekal društvu priznanje, skoraj zastal dih. Petdeset tisočakov! Takšna vsota je za društvo že izredno bogastvo.
3. DEJANJE
Po predstavi smo se zbrali v vaški gostilni. Prišli so igralci, tokrat že s svojimi vsakdanjimi imeni. Liter, dva ali tri za praznik! Morda tokrat celo nekaj več - za 20-letnico.
Uporniki z odra so zlezli na toplo kmečko peč v gostinski sobi. Za vse skorajda ni bilo prostora. Spet so vsi spregovorili v svojem domačem narečju in kar čudil sem se, kaj vse so morali storiti, da so na odru govorili tako izbrano.
Razpoloženje v gostilni se z vsakim litrom zboljšuje.
Za plačilo ste me vprašali? - pravi režiser Dolfe Anderle. Poglejte te mlade ljudi. Ni lepo med njimi? Vidite, to je moja največja nagrada!
Nato je sledil že bojni posvet za prihodnjo nedeljo:
— Bomo še igrali? je vprašala Anica Leskovec.
— V Godovič bi šli!
— Do Idrije gremo peš, nato pa se peljemo.
— Cveto, povprašal boš v Godoviču glede dvorane!
— Kako pa kulise?
— Z mlekarjem jih bomo odpeljali!
— Ali pa s kmečkim vozom. Za prevoz ne bo skrbi!
Odločite se, plakati morajo biti kmalu zunaj!
Odločili smo se že! so odgovorili kot v zboru.
Nazadnje se je izkazalo, da prof. Tomaž Pavšič ni prinesel na Gore le nagrade, da ni prišel igralcem le čestitat, temveč je prinesel med njih tudi dobro voljo. Igralcem je spregovoril v španščini, v jeziku avtorja Mariane Pinede, in navdušenja ni bilo konec.
KO ZASTOR PADE
Jutri bodo spet vsi to, kar so. Delali bodo na kmetijah, v rudniku, delavnicah... Režiser Dolfe Anderle se bo vrnil v Tržič, kjer ga čaka že začeta režija, prihodnje leto pa bo po serpentinah spet prišel na Gore. Vončina Milena bo skoraj za gotovo še dolgo ostala Mariana Pineda, saj je mnogim igralcem že ostalo ime z odra. Anica Leskovec bo pisala že nove plakate, za nova gostovanja.
Devet kilometrov je iz središča Idrije do Gor. Devet kilometrov serpentin ter snega. Pet nas je rinilo v hrib samo zaradi prireditve na Gorah, pet se nas je pozno ponoči vračalo. Nikomur ni bilo žal. Še bi šli na take prireditve, pa čeprav v tako odročne kraje!
Toda danes je premalo Anderletov, premalo vasi, kot so Gore in Dole, premalo Leskovčevih Anic, premalo učiteljic, kot je tista na Gorah, premalo ljudi, kakršne smo videli na odru.
Povsod drugje pravijo, da je za take prireditve premalo denarja! V Gorah ne!
FERI ŽERDIN
Po premieri pa smo se v vaški gostilni pomešali igralci in gledalci.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Nagrade Ljubiteljsko gledališče
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-01-5201-5300_5341-5342