Hmeljska princesa in še kaj
Jaka Slokan, Celjski tednik, 11. 2. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
JAKA SLOKAN
Hmeljska princesa in še kaj
Tudi če ne bi bilo minulo soboto kulturnozabavnega večera žalskih študentov v Domu savinjskih hmeljarjev, bi brali te vrstice. Zakaj?
Pred 33 leti so v »Roblekovi dvorani« v Žalcu prvič zaigrali znamenito opereto z osupljivim naslovom »Hmeljska princesa«. Vmes je torej 33 let ali izmenjava starega z novim človeškim rodom.
Samo izmenjava dveh generacij? Ne! Mnogo mnogo več in temu poskusimo postaviti ogledalo in primerjavo.
Pričati želim in vabim priče k besedi.
Katere priče iz zadnjih desetletij pred NOV?
Kogar rja časa še ni v bistvu načela!
In koga za »te dni«?
Seme izkrvavelega tretjega hmeljarskega rodu!
Ko sem Radovanu Gobcu lani razodel svoj načrt, me je vabil zdaj domov, v ulico Stare pravde 5 pod ljubljanskim Starim gradom, zdaj v ravnateljstvo ljubljanskega Festivala zdaj v Društvo slovenskih skladateljev... In takó mi je »V obrokih« ob turški kavi — medtem ko je odgovarjal po telefonu — med sprehodom po ulicah in ob volanu — pripovedoval o sebi in o tistih dneh, ko je še učiteljeval v Grižah in se ves razdajal ljudski prosveti v porečju Savinje... Glede števila življenjskih let si podajava roké in tudi mnoge enake vihanje sva previhanila...
Kaj pa poreklo?
»Poslušaj, Jaka, tu Te prekašam. Medtem ko si Ti stoodstotni Savinjčan, lahko zase rečem, da sem Primorec, Kranjec, Štajerec in Korošec!« Zvil sem v vprašaj in v škílavca. Zrl sem vanj in čakal. On pa ni izgubil miru...
»Rodil sem se v Podgradu pri Ilirski Bistrici, oče je Štajerec a mati Korošica. Hlače sem trgal po celjskih šolskih klopeh, potem v Šmihelu pri Pliberku na Koroškem, pa spet v Celju. Po maturi na učiteljišču v Mariboru (1928) sem bil leto dni »luftinženir« brez posla, nakar sem začel učiteljevati v Grižah, zatem v Laškem... Nisem bil po godu »režimu« in moral sem na Henino pod Lisco. Od 1939 naprej pa upravitelj v Jurkloštru...«
Od tod dalje Radovana Gobca pesmi pojó: »Bohor žari«, »Hej, partizan!«, »Pesem o svobodi«...
Stop! Kako je bilo takrat v Savinjski dolini, na primer v Žalcu? Za razliko preberimo celjsko NOVO DOBO od 5. marca 1933! Časnik je za večne čase zapisana beseda in se ne menja... Po NOVI DOBI se je v Žalcu v dveh zimskih mescih januar in februar 1933 zvrstilo 7 prireditev in vse so bile »animirane«... Društva so bila kot mavrica: od Kola jugoslov. sester prek SOKOL-a do Športnega kluba.
Tisto leto — v nedeljo, 28. maja 1933 — je Dramatsko društvo v Žalcu slavilo 20-letnico in — kakor je zapisano v NOVI DOBI pozneje — »s podvojeno silo (Dramatsko društvo) tudi nadalje izvršuje svojo kulturno nalogo... Ker je odrska oprema že zelo trpela, so bile obnovljene kulise, izpopolnila se je električna napeljava, pa tudi pročelje odra je dobilo pomlajeno lice. V ta prerojeni TALIJIN HRAM je vabil Fran Roblek, ki je dal ves čas prostore brezplačno na razpolago ...«
Tisto leto se je razleglo z odra: V Savinjski dolini, od Žalca do Celja, tu polno deklet je, denarja in hmelja...
Juhé, juhé!
Savinjska dekleta so luštna in mlada in vsaka od njih ima fantiča rada...
Juhé, juhé!
So fantje savinjski korajžni ko gadi, če hmelj je po sto, ga pa pijejo radi...
Juhé, juhé!
Toda, ali je bilo v dolini takó? Prav zares?
(Dalje prihodnjič)
Tako je videl Radovana Gobca 1947 slikar J. Podrebar
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Opera
- Osebe
- Radovan Gobec
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-02-5301-5400_5428