Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

O problemih sodobne operne interpretacije

Emil Frelih, Delo, 11. 2. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
O problemih sodobne operne interpretacije Ali je opera v krizi? In če je, kako ji pomagati? To sta bili poglavitni vprašanji pri osvetljevanju današnjega stanja operne umetnosti po svetu na kolokviju v Leipzigu, ki ga je organiziral mednarodni gledališki inštitut Demokratične republike Nemčije. Ni zgolj naključje, da so se med prvimi lotili problemov sodobnega uprizarjanja opernih del prav operni režiserji, ki so se zbrali prvič z vseh petih celin, ne pa skladatelji ali dirigenti, kot bi človek pričakoval. Vsem je bilo jasno, da operna umetnost ne more ostati takšna, kot je, ker bi jo splošni umetniški razvoj prerasel. Opero je bilo treba torej oteti naivni zastarelosti in ji najti novih poživitvenih impulzov. In kako bi se dalo to doseči, če ne s sodobnimi režijskimi in dramaturškimi posegi, torej z dejavnostjo, ki je bila na opernem področju doslej najbolj zanemarjena. Z resnostjo in znanstveno poglobljenostjo so se operni režiserji lotili teh vprašanj, prepričani, da lahko samo sodobna operna interpretacija reši opero, to nad dvesto let staro zvrst glasbene umetnosti. Če je še do nedavnega zadostovala za uspeh opere samo glasbeno-vokalna izvedba, terja novi čas s progresivnim nastopom filma, radia in televizije tudi v opernem ustvarjanju bolj prepričljiv interpretacijski prijem pri oblikovanju vsebine, dramatskih konfliktov ter značajev posameznih oseb. Težnje vseh prisotnih po tesnejši povezavi dramatične vsebine z glasbo so se zlasti izražale v razglabljanjih prominentnega opernega režiserja berlinske Komične opere prof. Walterja Felsensteina, ki je v svojem zanimivem referatu o metodiki v glasbenem gledališču in z občasnimi posegi v debato razkrival metodo pri oblikovanju starih in novih opernih del. Seveda je na podlagi svoje priznane prakse, s svojstveno metodo in umetniškimi uspehi, ki so postali v opernem svetu pojem, začrtal pot razpravi, ki je prešla z operne interpretacije na sodobni pomen glasbenega gledališča. Nekateri so tudi nasprotovali terminu glasbeno gledališče, s katerim naj bi v praksi preimenovali opero. Vendar je Felsenstein pojasnil takšne opredelitve, ker si sodobni operni umetniki prizadevajo približati operno umetnino gledališču, ne pa kostumiranemu koncertu, kot se je v preteklosti in se, žal, tudi še danes v nekaterih opernih hišah dogaja. Zanimivo je, da se je neki italijanski operni režiser navdušeno zavzemal za Felsensteinovo prizadevanje in pojasnil, da mladi režiserji tudi v Italiji, kjer še vedno mnogi ljubosumno čuvajo starokopitno operno tradicijo, vse bolj proučujejo metode modernega glasbenega gledališča in se trudijo, da bi zbrisali prah s stereotipnih italijanskih opernih uprizoritev. Tudi s televizijo in filmom kot najsodobnejšima pojavoma v kulturnem življenju je treba računati v operni umetnosti. Znani češki operni režiser Vaclav Kašlik zlasti popularen po uprizoritvi Offenbachovih »Hoffmannovih pripovedk« v eksperimentalnem praškem gledališču »Laterna magica« se je zavzemal za tesno sodelovanje opere s televizijo in filmom. Ne navdušuje se preveč za direktne televizijske prenose iz opernih gledališč, ki po njegovem mnenju ne morejo nikoli posredovati specifičnosti operne umetnosti, kot je prikazana na odru. Zavzemal se je za predelavo starih oper, ki naj bi se prilagajale filmskemu in televizijskemu mediju, še bolj pa za novo ustvarjanje glasbeno-dramatskih del, napisanih in komponiranih specialno za televizijo in film. Seveda pa tudi sedaj ni odrekel televiziji in filmu važne naloge pri propagiranju operne umetnosti, zlasti tistim ljudem v oddaljenih krajih, kjer še niso videli in slišali opere. Živo se je razvnela debata ob referatu odličnega poznavalca Wagnerjevih oper, režiserja Joachima Herza iz Leipziga. Razpravljalo se je predvsem o novih načinih pri uprizarjanju Wagnerjevih oper v sodobnem gledališču, tako v idejnem kot umetniškem pogledu. Znano je, da je veliki glasbeni mojster razsežno odprl odrski prostor svoji fantaziji že v času, ko so bile gledališke tehnične možnosti še zelo skromne. V tem pogledu današnja tehnična modernizacija odra lahko pripomore Wagnerjevim operam do popolnejše veljave. Bilo je tudi več pomislekov o premočno poudarjenem germanizmu v njegovih operah ter o pretirani dolžini predstav za današnji čas. Predlagali so, da bi omilili takšna mesta v vsebini. Glede krajšav njegovih oper pa so delegati iz Berlina sporočili, da je specialna komisija glasbenikov in gledaliških strokovnjakov že proučila vse možnosti, kako skrajšati Wagnerjeve opere, in da je že v tisku knjiga s priporočili o tem posegu. Predavatelj Alan Soymour iz Londona se je zavzemal za pisanje sodobnih libretov za glasbeno dramatska dela. Pozival je pisatelje, ki jim gledališče in glasba nista tuja, da bi pisali libreta iz sodobnega življenja. In če teh ni dovolj, naj bi za opero adaptirali moderne kvalitetne drame. V nadaljnji diskusiji so udeleženci mnogo razpravljali tudi o nalogah opere v današnjem času, ki naj bi bil priložnost za popravljanje občutka sramu vpričo starih naivnih oblik opernih libretov. Tudi referat intendanta berlinske Državne opere Dr. Hansa Pischnerja, v katerem se je avtor zavzemal za sodobni izraz v opernem uprizarjanju, ki naj bi temeljil na umetni tradiciji kot vzoru pri nadaljnjem razvoju moderne operne interpretacije, ter znanstvena razglabljanja rimskega univerzitetnega profesorja Dr. Grassija o realizmu v gledališču so izzvali živahno razpravljanje. Razvila se je kritična debata o problemih realizma v gledališču, zlasti v operi, ki je posredovala mnogo koristnih nagibov za praktično izvajanje. Nadalje so na kolokviju zbrani operni režiserji obravnavali važne probleme iz svojih praktičnih izkušenj, ki so se z njimi srečali v odnosih do opernega besedila in glasbe, nadalje v odnosih do dirigenta in inscenatorja pri njihovem skupnem delu ter zlasti v odnosih do pevcev, ki veljajo za glavne akterje operne umetnosti. Bogati referati so nudili obilo gradiva za razmišljanje in odkrito medsebojno razpravljanje. Seveda razprave niso mogle osvetliti vseh problemov, ki v praktičnem delu nastajajo vselej sproti, in tudi ne izčrpati vseh bogatih misli, porajajočih se v tako živahnih razpravah. Pričakovati je, da se bodo operni režiserji, ki so tokrat prihiteli z vsega sveta, še večkrat sestali na podobnih zborovanjih, na katerih naj ne bi razpravljali samo o odnosih gledaliških delavcev do glasbenega gledališča, ampak s psihološko znanstvene strani tudi o nič manj važnem odnosu sodobnega človeka do gledališke umetnosti. EMIL FRELIH

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-02-5301-5400_5429-5430
Javi napako na oder@slogi.si.