Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Gledališče «Ivan Zajc bo letos proslavilo 20 let plodnega dela

V. C., Primorski dnevnik, 12. 2. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Gledališče «Ivan Zajc bo letos proslavilo 20 let plodnega dela Gledališka umetnost na Reki datira že 200 let in več, ko so v 18. stoletju bile uprizorjene v nekem zasilnem prostoru prve javne predstave. Toda hrvaška beseda se je z reškega odra prvič oglasila šele po osvoboditvi. Narodno gledališče «Ivan Zajc» na Reki je bilo odprto 20. oktobra 1946 z uprizoritvijo Gundulićeve «Dubravke» in z glasbeno spremljavo Jakova Gotovca. To predstavo je režiral Mirko Fotez, dirigiral je Boris Papandopulo, Marija Crnobori pa je igrala glavno vlogo Dubravko. Prva opera, ki so jo v reškem narodnem gledališču dali, je bila opera «Nikola Šubić Zrinjski» hrvaškega skladatelja Ivana Zajca. To je bila tudi prva opera hrvaškega skladatelja, ki se je dajala na reškem odru po odhodu Ivana Zajca z Reke leta 1862. Pozneje, zaradi znanih političnih razmer, je bilo tudi ime Ivana Zajca popolnoma izbrisano iz zgodovine reškega gledališča. Ko so leta 1912 v Zagrebu slavili 80-letnico življenja tega velikega skladatelja, je uprava reškega gledališča, pa čeprav jo je zagrebško Hrvatsko narodno kazalište posebej povabilo na proslavo, vabilo odklonila in ni hotela sodelovati na tej svečanosti. To svojo odločitev je tedanja uprava reškega gledališča motivirala s tem, da je Ivan Zajc sicer reški meščan in «zaslužen za umetnost in reško gledališče», da pa je Ivan Zajc hrvaški umetnik in torej «slava hrvaškega naroda (dobeseden citat po zapisniku reške gledališke uprave od 6.9.1912) in potemtakem ne «slava» Reke. Edini član uprave reškega gledališča, ki je tedaj predlagal, naj bi delegacija reškega gledališča odšla v Zagreb na proslavo Ivana Zajca, je bil Karlo Meynier. Kot tretja premiera v prvi sezoni sedanjega reškega gledališča je bila drama Viktorja Cara Emina «Na mrtvi straži». To delo je svojo krstno izvedbo doživelo v Zagrebu leta 1923. Tedaj, ob krstni predstavi, niso mogli v program in na lepake napisati pravega imena avtorja, ker je opatijski rojak, hrvaški književnik in rodoljub Viktor Car Emin tedaj še živel v Opatiji, ki je bila še pod fašistično zasedbo. Na lepakih, ki so leta 1923 oznanjali v Zagrebu dramo Viktorja Cara Emina «Na mrtvi straži», je pisalo, da je avtor neki Mladen Jelušič. Milutin Cihlar Nehajev pa, ki je vedel za pravo ime avtorja, je ob tej priložnosti med drugim zapisal: «Avtor ni na aplavz občinstva stopil pred zastor - morda je tudi on «na mrtvi straži» in kot Mara (glavni lik v delu) joče. Naj mu bo hvala za večer katarze in buditve, da kot umetnik in človek ostane na svoji poti» zagrebški «Jutarnji list», 13. novembra 1923. Četrta premiera v prvi reški sezoni je bila Nušičeva «Užaloščena družina», peta pa drama Krleže «V agoniji». Kakor vidimo je reško narodno gledališče «Ivan Zajc» začelo svoje svobodno delovanje na Reki z zelo značilnimi deli. Tudi sedaj, ko se uprava istega gledališča pripravlja na proslavo 20-letnice plodnega dela, misli na primerno proslavo. PRIMORSKI DNEVNIK 12.2.1966. V. C.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.