Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Znanec iz sosedne ulice

Miran Sattler, Ljubljanski dnevnik, 13. 2. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Znanec iz sosedne ulice RADO SIMONITI Pesem »Samo en cvet« mi z ostrim pipcem zarezane v gladko lubje vitke bukve. Vselej sproži misel na Rada Simonitija, na Kajuha in na pevca Rudolfa Francla. Vendar najprej na Rada Simonitija. Z njim sem sedel v zakajeni kavarni. Raje bi pod cvetočo češnjo, v Brdih, od koder je doma. Gostje so živahno kramljali in natakar je bil vsem takoj pri roki. Midva sva bila bolj glasna. Pri sosedovi mizi sta starejši ženski bolščali v kavino goščo. Blagor jima! Za najino mizico je bila beseda o življenju, glasbi, vinu, delu, Bricih in še o marsičem. Njegovo prvo službeno mesto je bilo kot za mnoge druge slovenske glasbenike v Splitu in v drugih krajih. Spoprijel se je s pedagoškim poklicem in vodil svoj prvi pevski zbor. Minevala so leta in začela se je vojna in leto 1943, ko je Rado Simoniti odšel v partizane. Najprej je bil v ljubljanski brigadi, potlej pa so ga posodili hrvatskemu štabu v Otočac v Liko. Ni se več vrnil, ampak je kasneje s pevskim zborom »Srečko Kosovel« prepotoval vso Evropo, dokler leta 1947 ni slekel vojaške suknje. - Leta 1924 sem prišel v Ljubljano. Maturiral sem na klasični gimnaziji, ampak od četrte delal in se sam živel. Razbijal sem kamne na cesti Polhov Gradec, delal v viški opekarni in igral na orgle, kjerkoli se mi je ponudila priložnost. Kako je bilo pa pri vas doma? - Oče je bil organist, čevljar in kmet. Bric! Kaj ni s tem že povedano, kakšen je mož? Mogoče pa niso vsi Brici enaki? - Po gimnaziji ste šli na konservatorij? Ja, in spominjam se, da je takrat rekel pokojni Karel Mahkota: Kaj se vpisujete, od muzike še nihče ni živel. Tudi brez njega sva resnico prikovala ob mizo in jo častila, kot bi častila kupico cekinaste rebule iz Brd. Bric sem! mi je ponosno rekel. Doma iz Fojane. Vas je prav nasproti Medane. Na svet sem prišel 15. maja 1914. Besede so se mi zdele kot vero... ...vero danes jo imam. Njegove podolgovate oči so zabliskale in vtem je potegnil iz zavojčka tretjo cigareto. Potrebno je imeti četrte delal in se sam živel. Razbijal sem kamne na cesti Polhov Gradec, delal v viški opekarni in igral na orgle, kjerkoli se mi je ponudila priložnost. Namesto steklenice piva bi se nama prilegel bokal tokajca. Ali pa merlota! Odtlej je dirigent v operi. Se spomnite svoje prve kompozicije? grad, je pa ocarinjen? Ostal sem tiho in občutil, da je Rado Simoniti prevzel vso pobudo v razgovoru: Stari Brici so pognali globoko korenine. In mladina, ki odhaja, to vidi. Odhaja in se ne vrača več. Brici so zavedni do skrajnosti. Včasih so računali, kdo od njihovih otrok bo uradnik, to se pravi gospod, in bili so zelo ponosni nanj. Veste, kako je zdaj? Zdaj je oče ponosen, če ostane sin na zemlji! Ta zagnanost in resnica sta morali malce počiti. Saj še nič nisva govorila o njem. O Radu Simonitiju. Minevala so leta in začela se je vojna in leto 1943, ko je Rado Simoniti odšel v partizane. Najprej je bil v ljubljanski brigadi, potlej pa so ga posodili hrvatskemu štabu v Otočac v Liko. Ni se več vrnil, ampak je kasneje s pevskim zborom »Srečko Kosovel« prepotoval vso Evropo, dokler leta 1947 ni slekel vojaške suknje. Kakšni so pa kaj gospodarji? - Tako kot povsod v kulturi so problemi s samo upravljanjem. Na ljudi vse to vpliva zelo utrujoče in zato ne dosežejo koncentracije pri delu, ker se izgubljajo v administrativnih manevrih. Mislite pri tem na umetnost? Razširil je svoje podolgovate sive oči in z zelo odločnim glasom pribil ob mizo: Oder je zrcalo življenja. Zrcalo pa ne sme biti motno. Hočemo jasno sliko. Katere preproste besede priznate? Kruh, ljubezen, vera. Spet eden izmed idealistov, sem pomislil. Potlej sem mu to tudi rekel. Veste kaj, mi je odvrnil človeškemu bitju je dano, da je idealist in gorje, če to splahni. Kdaj ste napisali »Samo en cvet«? Ne vem točno. Takrat je bilo zjutraj narejeno, zvečer pa peto. Tudi v Radu Simonitiju, ki skraja deluje preprosto, se med razgovorom vname na desetine plamenov. Ob njih se lahko pogreje vsak, sleherni, ki dobro misli. Zemlja v Brdih je preveč zrahljana; rahljali pa so jo rodovi Bricev, znoj in solze so pretakali na njej, kleli in hvaliti trto iz roda v rod ter pili sok teh trt in tega dobili v žile in še zdaj, če jih napno, je to neuklonljiva moč in dobrota. To so beli češnjevi cvetovi in kot kri rdeče češnje; to pa so lahko tudi sekire in posekana debla ter mrtvi češnjevi cvetovi. Vi verjamete potem v človeka? Po naravi. Verjamem v dobrega človeka. Brez dobrih ljudi ne gre nikamor. Dober človek pa je tisti, ki vam ne bo storil krivice in ki ne pleza po plečih in ne uporablja komolcev. In potlej je še rekel: Življenje me je, veste, preveč brusilo. Živel sem med delavci, preprostimi ljudmi. Znam tudi nositi frak in znam se tudi pravilno usesti za mizo, vendar toplina, ki jo občutim do preprostih ljudi, bo ostala, ker zaupam v svoje roke in delo. Hohštaplira lahko tisti, ki je vsega sit. Vsi Brici so enaki. Ne pravijo stric. Koliko vsega tega je v besedah, pogledu, pesteh in občutju ter muziki Rada Simonitija! In koliko tega je v njegovem optimizmu! zaman: Bric hudičev MIRAN SATTLER

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-02-5301-5400_5451
Javi napako na oder@slogi.si.