Vaško gledališče: Lesena lopa
I. K., TT, 14. 2. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
TT PODKOREN
14.2,
VAŠKO GLEDALIŠČE:
LESENA LOPA
Stoje v naši ožji domovini lesene, dotrajane, neudobne in neprimerne dvoranice, stoje tudi komaj primerne, puste in v današnjem času že neudobne dvorane, stoje tudi dvorane-palače, obložene z marmorjem in s steklom, ki so veljale milijardna sredstva. Želimo si jih čimveč, teh poslednjih dvoran, ne sicer marmorja in ne pretiranega razkošja, pač pa udobnosti, dvoran in prostorov, kjer bi se prijetno počutili in kamor bi radi zahajali.
Dvorane same pa še ne pomenijo nič, oživljajo jih ljudje. Tudi v najbolj pusti in najbolj neprimerni dvoranici dostikrat kipi živo življenje, ker tako hočejo ljudje, v dvoranah-palačah pa dostikrat veje le hlad marmorja in stekla. Obstaja pa celo vrsta krajev in naselij, ki ne premorejo ničesar, niti najbolj skromne dvoranice ne. Tam služi namesto dvorane skedenj, vaška gostilna ali milo nebo, seveda le, če so tudi gledališki amaterji, navadno pa v takih pogojih niti teh ni. Zanimalo nas je, kakšen je odnos med dvoranami in ljudmi, kakšno je gibalo, ki požene domačine v gledališka prizadevanja in kakšni so vzroki kulturno družabnega mrtvila v krajih, kjer bi to najmanj pričakovali. V več prispevkih bomo skušali le ugotoviti stanje, komentar prepuščamo bralcem. Začnimo z ogledom dvorane v Podkorenu. Kraj je lep, dvorana pa je lesena.
Visoke in bahave, pa tudi lepe alpske hiše se košatijo v zimskem soncu. Podkoren leži na najbolj severozahodnem koncu Jugoslavije, obe meji, italijanska in avstrijska, sta blizu. Tod žive kmetje, pa delavci, ki imajo poleg še nekaj krp zemlje. Smučišča so blizu, zato se tudi turistov ne manjka.
Dvorana ali podkorenski kulturni dom stoji pred vasjo, za kozolci. Gledališko življenje v Podkorenu vodita domačina, zakonca Oman: Vinko, 59 let, upokojen tovarniški delavec, in Pavla, 57 let, gospodinja in mati šestih otrok. Poiščem najprej Pavlo Oman. In že se napotiva k dvorani. Treba je pregaziti zadnji sneg, saj je lesena dvorana precej odmaknjena od ceste. Pavla Oman pojasnjuje, da je bilo leseno poslopje zgrajeno med dvema vojnama. Neki obrtnik je v tem poslopju predeloval olje, pa ga je prehitela vojna. Po vojni služi dvorana samo za kulturno družabne prireditve.
Dvorana je lesena in temačna, pa zadosti velika. Kadar je predstava, sede ljudje na lesenih klopeh. Na vso moč kurijo peči, pa ne izda dosti. Od vsepovsod vdira v prostor leden mraz. Drva si preskrbe sami, sami jih tudi razžagajo. Kadar je igra, je dvorana polna, gledalci sede v plaščih, bolj ko peči in plašči pa jih greje domača beseda in domače petje. Igralci na odru dobesedno zmrzujejo. Gledaliških vaj ne morejo imeti v dvorani, razen zadnjih, vsaj pozimi ne, zato se učijo iger kar v kuhinji pri Omanovih. Tam jih vsaj ne zebe.
Gospodinja Pavla Oman
kdo v Podkorenu je ne pozna pripoveduje: »Od otroka ven igram. Igrajo tudi moje tri hčere in sin. Nazadnje sem igrala grofico v igri iz grofovskih časov Prisegam.«
Igro uprizore najprej v Podkorenu, potem pa vasujejo po vaseh do Žirovnice. Ker pa je Pavla Oman doma iz Selc v Selški dolini, imajo navezane prijateljske stike tudi s tamkajšnjo igralsko družino. Zdaj gostujejo Podkorenčani v Selcah, zdaj Selčani v Podkorenu. Ker so navajeni na majhen domači oder, imajo tudi na gostovanjih najraje majhne odre, veliki jih zmedejo.
Petnajst do dvajset igralcev imajo sedaj, to so predvsem starejši ljudje, mlajše je težko dobiti, ker imajo premalo časa.
Ena izmed igralk se je pravkar prišla malo pogret k Omanovim. To je Justi Pristov, 57 let. Rada pove: »Na vaje sem prišla v vsakem vremenu, pa nimam več kot pol ure daleč.«
Vrata hiše pri Jurgelcu (tako se pravi pri hiši po domače) so vedno odprta za vse, ki imajo radi gledališče.
Kaj pa igrajo?
Pravijo, da to, kar dobijo, predvsem stare domače igre, take čim bolj preproste, da jih lahko zaigrajo brez večjih stroškov. Nekaj naslovov: Pričarani ženin, Nevesta iz Amerike, Sezonska ljubezen, Roža na trnju. Poslednje dve imenuje Pavla Oman »spevoigri« in ju je napisala kar sama. Naivno romantičen tekst povezuje predvsem domače pesmi, ki jih ljudje radi poslušajo. Za Rožo na trnju je dobila celo čufarjevo nagrado. Usmerjenost gledališkega repertoarja najbolje ponazarja zaključna misel iz Rože na trnju:
Kdor hoče dobre volje bit, naj pride brez skrbi, bo videl de najlepše še pri nas se tu živi.
Vsebina podkorenskega gledališča je torej naivno romantična. Naše najboljše gledališko amaterstvo uprizarja danes tudi sodobna dela, tudi najtežja dela. Nikakor pa ni potrebno, da bi se tudi Podkoren vključil v tak kalup. Njihovo gledališče, čeprav brez velikih umetniških ambicij, je simpatično, je privlačno. Privlačno je za igralce in domačine, ki morajo mimo vaj tudi odmetavati sneg do dvorane, kuriti peči in ribati pod. Če so jim igre prekratke, jih sami podaljšajo, Pavli Oman tečejo verzi kar sami. Za dedka Mraza je zložila dolgo pesem, ki so jo recitirali otroci. Pred leti pa so na vasi uprizorili tudi kmečko ohcet, ki so jo z veseljem prišli pogledat tudi turisti iz Kranjske gore. Tuji turisti, Angleži, ki so bili nastanjeni v podkorenskem hotelu, so si šli vsi kot eden pogledat neko angleško komedijo, ki so jo naštudirali domačini. »Nekatere besede in stavki so bili angleški,« se spominja Pavla Oman. »Najbrž jih nismo najbolje izgovarjali. Angleži v dvorani so pokali od smeha. Smejali so se tudi takrat, ko ni bilo v igri nič smešnega.«
Pa vseeno jih igre nekaj stanejo. Vstopnice so po sto starih dinarjev, za otroke polovico. Zveza prosvetnih društev jim da na leto kakih trideset tisoč starih dinarjev. Ni veliko, pa tudi s tem si pomagajo.
Dvorano bi radi popravili. Izdelali so že velika okna, toda pozneje so ugotovili, da bi morali skoraj vse podreti, če naj jih vgradijo. Tako se morajo sprijazniti z mrazom in s prepihom.
Zanima me, kako da po vojni, ko so rasle dvorane kot gobe po dežju, v Podkorenu niso ničesar začeli.
»Saj smo začeli, začeli smo, pa smo hitro nehali. Zemljišče smo imeli, pesek smo že sejali. Potem pa so začeli govoriti, da bo v dvorani kotel, pa ni bil nihče več voljan dela.«
»Kakšen kotel?«
»Kotel. Takrat se je veliko govorilo med ljudmi, da se bodo vsi hranili iz enega kotla, pa ni bil nihče preveč navdušen.«
Potem stopiva pogledat še televizijsko sobo, ki je sredi vasi. Televizorjev je na vasi manj kot prstov na eni roki, zato je televizijska soba vsak večer polna. Stole so dobili iz jeseniškega gledališča, stare, pa so še dobri. Obiskovalci morajo plačati sto starih dinarjev na mesec. To je za drva in za naročnino, pod pa poriba kar Pavla Oman sama.
In kaj ljudje najraje gledajo?
»Igre in drame. Če jih Ljubljana gor da; se nam veliko bolj dopadejo. Pa narodni plesi, balet in drsanje. V tej sobi so tudi predavanja. Zelo radi pridejo poslušat tudi tisti, ki ne gledajo televizije, predvsem starejši. Najraje pa imajo predavanja o tujih krajih in tujih ljudstvih, še posebno, če kažejo zraven lepe slike.«
Na vasi srečamo tudi eno najbolj zvestih obiskovalk domačega gledališča, Heleno Podlipnik, 72 let. Takole se odreže: »Rajtam, de nobene igre ne zamudim. Vse me zanima: igre, televizija, knjige. Vse preberem, kar dobim. To pa zato, ker v mladosti nisem imela priložnosti, pa sedaj nadoknadim.«
Lahko bi rekli, da se je v Podkorenu ohranilo domače ljudsko gledališče, ki sicer ni v duhu sodobnih amaterskih prizadevanj, toda daje vasi svoj pečat. Ne moti jih niti neudobna lesena dvorana niti mraz. Igrajo kot vedo in znajo. Lesena dvorana v Podkorenu postane ob večerih kristalna palača.
I. K.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-02-5301-5400_5456