Sveže sapice z vzhoda
Stanka Godnič, Delo, 17. 2. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Oberhausen 66
Sveže sapice z vzhoda
OD NAŠE POROČEVALKE
Ob polovici XII. festivala kratkih filmov lahko zapišemo letošnji oberhausenski prireditvi prvo priznanje: ne pozna zatišja, ki ga ustvarja zaporedje samih povprečnih filmov. Vsaka predstava prinese film, ki razgiba gledalce in izvabi spontano priznanje. Dva lepo zaokrožena programska izbora pa sta predstavila že tradicionalno visoko kvaliteto češkoslovaškega kratkega filma, oziroma opozorila, da je tudi sovjetski kratki film v razcvetu.
Nemogoče se je posebej ustaviti pri vsakem od osemintridesetih filmov, ki so se drugi in tretji dan zvrstili v festivalskem tekmovalnem programu. Naštejmo le tiste, ki prinašajo vanj svežino, novosti, vsebinsko aktualnost ali virtuozno poigravanje z možnostmi sodobnega filmskega izraza. S temi usmeritvami prelistavajmo festivalski dnevnik.
Program Kanade je pokazal, da se Norman McLaren še vedno suče v likovno rafiniranem abstraktnem krogu in da uglajeno obvlada risbo, kolaž in animacijo; s tem pa se v glavnem tudi zadovoljuje, ne da bi iskal vsebinsko konkretizacijo. Manira film-resnice je nastavila zanko kanadskemu dokumentarcu in tako je vsebinsko aktualno pogumno zastavljeno delo o uporu mladine proti rasni segregaciji izzvenelo filmsko bledo in neprepričljivo (»Poletje v Mississippiju«).
Belgija je z edinim tekmovalnim filmom »Štirje Aymonovi sinovi« zaupala pejsažu posredovanje ritma in vsebinskih barv stare srednjeveške balade in obtičala pri lepi fotografiji.
Madžarski program je prijetno zazvenel s filmom »Ženska«, duhovitim psevdofilozofskim in veselo sociološkim premišljevanjem o nežnem spolu. Iznajdljivost v replikah, ritem montaže in hudomušna nasprotja mu dajejo mikavno eleganco. »Matejev pasion« je zanimiv in studiozno izveden poskus novega posega v arhivsko gradivo o nacističnih vojnih zločinih, mimo katerega še ni mogel kreniti noben oberhausenski festival. Montaža fotografij o preganjanju židov je speta v celoto z glasbeno spremljavo čudovitega Bachovega pasiona. Ta povezava daje že velikokrat uporabljenim arhivskim slikam novo moč in globljo dimenzijo. V nadpovprečje se je dvignil tudi dokumentarec »Zakaj« z aktualno kritično pripovedjo o zapuščenih otrocih, ki doraščajo v državnih otroških zavodih. Ostali madžarski filmi so bili povprečni ali celo ponesrečeni in so tako znižali kvalitetno raven izbora kot celote.
Ameriški režiserja kratkih filmov so usmerjeni bolj v igrivo tehnično iskanje, kot pa v dokumentarno aktualnost. Prav z iskanjem novih možnosti so dali letošnjemu Oberhausnu enega najboljših animiranih filmov. To je »Clay ali razvoj vrst«. Z gibčno animacijo gline in brezoblične mase v živalske in nazadnje človeške figurice, se film duhovito poigrava z Darwinovo teorijo. Nenehno prepletanje in nastajanje novih oblik daje filmu izvrsten ritem. Prijetna in pomembna novost je uporaba novega materiala in svojska tehnika animacije, ki ji bo žirija skoraj gotovo morala dati priznanje.
»Filmu« Alana Schneiderja je zaploskal že lanski beneški festival. Zaploskal je tudi njegovemu igralcu Busterju Keatonu. Sedaj je v Oberhausenu delo izzvenelo kot pietetna počastitev velikega nemega umetnika, ki je s poslednjo vlogo v precej abstraktno zastavljenem filmu prepričljivo in ganljivo prikazal nemoč človeka pred samim seboj tja do trenutka smrti. »Flora« je galantna in frivolna anekdotica o deklici, ki vloži neznansko veliko truda v prizadevanje, da bi sprejela ljubčka v čim lepši obleki, on pa si jo že na pragu zaželi v Evinem kostumu.
Ameriški dokumentarec in risanka ne budita posebne pozornosti.
Dve najlepši celotni predstavi doslej so na festivalu pripravili ruski in češkoslovaški filmski avtorji. Ruski izbor je pester, lep, v širokem razponu sega od davninske prvobitnosti do današnjega dne. Po igranem filmu »Dva«, predstavljenem v otvoritvenem programu, so sovjetski filmarji pokazali še odličen dokumentarec mladega kirgiškega režiserja Šamšijeva »Manasči«. Filmska pripoved o starem ruskem pevcu in o njegovih poslušalcih, o eposu iz kirgiške zgodovine, ki ga poje s tolikšnim zanosom, je prežeta s prvinsko častitljivostjo, z mogočnostjo ljudskega pesniškega izročila. Nekaj homersko davnega in velikega je v njej. Požela je enega najbolj spontanih aplavzov festivalske dvorane. A že naslednji trenutek so se gledalci znašli v današnjem in jutrišnjem dnevu. Dokumentarni film »Ljudje nad oblaki« je z eksperimentalno snemalno tehniko in briljantno montažo zaplesal pravi vesoljski balet: med prostim padom posneti padalci plavajo kot v breztežnem prostoru in zdi se, da nikoli ne bodo dosegli tal. Mojstrski padalski športni dosežki so bili tu deležni mojstrske filmske obdelave. Po zanimivem in lepo posnetem, čistostem dokumentarcu »Splavarji« pa smo dočakali še eno sovjetsko filmsko presenečenje: pravo pravcato satiro »Dva vhoda, dva izhoda«, ki je lapidarno, zgoščeno in zato tudi tako zelo učinkovito v poldrugi minuti pikro ošvrknila nesmotrnost gospodarskega načrtovanja, ki gradi in podira obenem.
In vendar so češkoslovaški režiserji presegli ta lepi zaokroženi izbor. V svojih filmih so prepričljivo pokazali, kje iščejo svojo tematiko, kako rastejo njihovi ustvarjalni načrti iz pogumnega, kritičnega soočenja s sodobnimi problemi. Ne da bi zapadli v črno serijo ali v kritikastrstvo, so z dokumentarnim, risanim, lutkovnim in anketnim filmom opozorili na marsikaj, s čimer se v sodobni socialistični družbi ne morejo sprijazniti: z brezperspektivnostjo in neosveščenostjo mladine (»Največja želja« anketni film), z dvojno vzgojno moralo, ki uči za jutrišnji dan, a v praksi utesnjuje mladega človeka v včerajšnje norme medsebojnih odnosov (dokumentarec »Učna doba«), z diktatom, ki ne dovoljuje svobodnega umetniškega ustvarjanja (lutkovni film »Roka«). Dodali so imenitno, v preprosti grafični in animacijski zasnovi tembolj učinkovito risanko »Smešna ptica« in nevsakdanje lepo, neposredno in v razpoloženju prepričljivo igrano zgodbo, pogumno ljubezensko izpoved »Romanca« ter za nameček še najboljše darilo, kar jih je oberhausenski festival doslej dobil za svoje geslo »Pot k sosedom«. Risane »Ribe« so imenitna parodija na moč velikih, ki požirajo male, in z naukom, da je malim lepo, kadar se v nesmiselni in neskončni boj zapleteta dva enako požrešna silaka. Če upoštevamo še risanko »Kako dobiti pridnega otroka« in odštejemo edini spodrsljaj, film »Psalm«, imamo pred seboj izbor, ki ga bo skoraj nemogoče preseči.
Z malce resignacije ob misli na jugoslovansko filmsko vzgojo je treba povedati, koliko pozornosti posveča Oberhausen mladim filmskim kadrom. Menda ni festivala, ki bi večerno projekcijo tekmovalnih filmov premaknil na neudobno polnočno uro, da bi najboljši časovni termin, predstavo ob sedmih, rezerviral za nastope filmskih akademij. Jugoslovanski filmski študentje nimajo filma ali filmčka na teh zanimivih, dobro obiskanih predstavah. Ali ga res ne premorejo ali pa smo zamudili še eno priložnost učenja s primerjanjem in preverjanjem tujih dosežkov?
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Festivali
- Osebe
- Stanka Godnič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-02-5401-5500_5474