O Molièrovih učenih ženskah
Andrej Inkret, Tribuna, 23. 2. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
O MOLIEROVIH UČENIH ŽENSKAH
Gledališče se začne z izbiro literarnega besedila. To pomeni, da temeljno naravnanost gledališča določa literatura, pa naj kasneje na odru dobi še tako suvereno in neodvisno podobo. Vendar pa gledališče literature ne postavlja pred nas kakor samozadosten in poljuben predmet, ampak jo interpretira. Literatura torej tu ne biva sama iz sebe in se ne obrača direktno k poslušalcu oziroma gledalcu, ampak je šele skoz nekaj zunaj sebe, skoz nekaj, kar je potem skupaj z njo šele gledališče, skoz igralce in režijo, torej skoz svoje interprete, se pravi, skoz njihovo razmerje do nje. Na začetku tega njihovega razmerja stoji kakor rečeno pobuda, ki jih je napotila k takemu in ne drugačnemu izboru. Izbor je prvi korak iz zaprtosti in predmetnosti literature v njeno komunikabilnost, je torej začetek omejevanja njene neskončnosti in to je hkrati začetek njenega bivanja. Gledališče je tedaj že po svoji temeljni strukturi proces omejevanja in skončavanja, zanikovanja slehernega absolutnega dejanja, saj ga v osnovi onemogoča že neposredna prisotnost igralčevega telesa in njegove igre kot poglavitnega interpretacijskega mediatorja. Gledališka interpretacija je tedaj ujeta v proces neposrednega trajanja, v katerem se kot trden, oprijemljiv fakt sproti pokončuje.
Iz tega sledi, da literatura v gledališču ne more imeti nekega apriornega in trajnega pomena, ampak je le toliko, kolikor biva skoz igralce in režijo kot trajanje z vnaprej določenim in izmerljivim koncem, toliko, kolikor je zanikana njena temeljna samozadostna metafizična struktura, se pravi, kolikor je osmišljena v neposreden in neposredno živ konkretum, ki se rojeva pred našimi očmi na odru, podoben času.
Govoriti je tedaj mogoče samo o enem Molièru in edinole o tistih Učenih ženskah, ki jih zdaj dajejo v Drami. Slovenska kritika se je v glavnem strinjala, da so igralci slabo govorili verze, priznala pa je kljub temu, da je predstava dovolj okusno in slovesno dejanje, ker da je klasika redek gost na našem odru. Postavi se vprašanje, kaj to pomeni, in še posebej, kaj to pomeni, če gledamo z gledališkega vidika.
Preden si odgovorimo na to vprašanje, je treba razmisliti o pomenu, ki ga ena izbira literarnega teksta v gledališču zavzema do drugih izborov, z drugimi besedami, ali pri tem izbira literarnega teksta more biti naključna in poljubna. Na to vprašanje, ki je v tesni zvezi z gornjim problemom govorjenja verzov in okusnosti oziroma slovesnosti naše uprizoritve, si je mogoče brez posebnega premisleka odgovoriti, da izbira literarnega teksta v gledališču pač more biti naključna in poljubna. Še posebej je to res, če se spomnimo, da pravzaprav nikdar nimamo opravka z nekim gledališčem, torej z gledališčem nasploh, ampak vselej s konkretnim gledališčem, v našem primeru z ljubljansko Dramo, ki jo imenujejo tudi za osrednje slovensko, se pravi, za narodno gledališče, v katerem je treba zraven specifičnih gledaliških kriterijev upoštevati tudi in zlasti njegov pomen v okviru celotnega življenja slovenskega naroda. Praktične skušnje kažejo, da je mogoče ta širši pomen iskati v dveh dovolj izrazitih smereh: prva - ki je skoraj v celoti delež preteklosti je funkcija narodne samoohrane, oziroma tvorbe posebnega slovenskega kulturnega izraza kot afronta tistim, ki so tvorbo tega specifičnega slovenskega kulturnega profila skušali tako ali drugače onemogočiti, prva smer je torej smer nacionalne polemike, ki se ji v začetku tega stoletja pridruži še politična polemika in ko je začelo gledališče iskati sinteze med nacionalno-prebudniško idealiteto in politično realiteto, borilo pa se je vse skoz hkrati še za pravi, nediletantski in profesionalni delovni nivo predvsem kot evropeizacija dotakratnega čitalniškega odnosa do teatra; - druga pa je funkcija nacionalno kulturne reprezentance, torej le modifikacija prve vloge. Bistvo je v tem, da mora biti temeljni odnos do gledališča v obeh primerih na izrazito sekundarni ravnini in da ga vse skoz pogaja nekaj, kar je v osnovi izven ožjega delovnega območja gledališča, bodisi da je to vzporedno nastajanje nacionalnega, bodisi da je to reprezentiranje nacionalnega in sprotno političnega. Gledališko delo je torej razklano na sredstva in cilj, kar pomeni, da morajo biti tudi kriteriji izrazito dualistični, s tem pa je v osnovi onemogočena enovitost tistega dela, ki temelji v organski potrebi in ki ne postavlja svojega cilja nekam ven iz sebe, ampak utemeljuje razloge svoje prisotnosti le v sebi.
Potemtakem je potrebno razmišljati o izbiri literarnih del v gledališču, ki ga imamo v mislih, v dveh med seboj ločenih in celo nezdružljivih stališčih. Slovenska izvirna dramatika je namreč le z redkimi in osamljenimi izjemami nudila slovenskemu gledališču tiste adekvatne možnosti, skoz katere bi bilo mogoče skoznjo doživeti problematiko, ki jo je v istem času živela Evropa, hkrati pa je ta problematika prodirala v naš eksistencialni prostor kot neogibnost, ki je bila med drugim tudi pogoj našemu nacionalnemu gibanju. Slovensko gledališče se je te neogibnosti zavedalo mimo dramske literature in se je kot vseskoz nacionalno preventivna in manifestativna institucija formirala tudi zunaj nje. Slovensko gledališče tako rekoč ne pozna svojih »hišnih« avtorjev, ki bi mu diktirali iz sklenjenih in organskih potreb njegovo temeljno naravnanost, ampak je živelo od intenzitete naključij, ki jih je predenj postavljal splošni evropski dramski (literarno-gledališki) svet, katerega meja se je bilo treba držati, saj so predstavljale merilo njegovi resničnosti in s tem kajpak tudi merilo tisti nacionalni splošnosti, ki ga je kot narodno gledališče zahtevala in formirala. To gledališče je bilo torej v osnovi ob zavezujoče motive v izbiri literarnih tekstov, hkrati pa je bilo tudi v svoji evropeizatorski poti neprenehoma ogroženo z dveh strani: prva stran je bila v vprašanju občinstva, druga v problemu ažurnosti in pogostne nemožnosti vsklajati literarno osnovo z adekvatnim gledališkim jezikom, katerega je bilo seveda treba sproti improvizirati, saj mu domača literatura ni dala v tej smeri nobene veljavne in odločilne pobude.
Okvir pričujočega spisa ne omogoča širine, ki bi bila potrebna za eksplicitnejšo razčlembo te problematike, saj bi jo bilo treba seveda utemeljiti na konkretnih repertoarnih zgledih. Ostati moramo torej le na bežni skici problematike. Omeniti pa je treba vsaj še odnos med klasiko in aktualnimi teksti v repertoarju. Klasika je ponujala navidez idealno možnost sinteze med delovno-gledališko in reprezentančno-polemično zahtevo, ki jo je pred gledališče postavljal dani prostor. Bila je most do Evrope, hkrati je bila skoznjo mogoča tudi dovolj preprosta in skoroda popularno manifestativna registracija nacionalnih potreb. Hkrati je odpirala vpogled v trden in samo sebi zaključen, nedotakljiv človeški svet, ki je zraven tega od vsega začetka stal v osredju naših nacionalnih prizadevanj in stoji tam še danes. Obenem je bila v njej dovolj očitna tudi čvrsta metafizična konstanta, ki se je neprenehoma spreminjala v pogoj znani potrebi po izven danih realnih, političnih in ekonomskih okvirih razvijajoči se nacionalni idealiteti, eksistirajoči le kot misel ali kot čustvo, le redko pa kot stvarni, v materiji temelječi sili. Vendar je večji del klasike, zlasti Shakespear, prihajal k nam preko zapoznelih romantičnih gledaliških odmevov, torej preko posrednikov, in vedno je bil razumljen le kot idealitetna vizija nekega totalnega sveta, prisoten pa le kot izraz našega eksistencialnega manjkanja. Iz tega dejstva izvira tudi slovenska gledališka potreba, ravno tako temelječa v romantičnih estetskih postulatih, po bolj ali manj spretno spekulativni rekonstrukciji dobe, iz katere je prišel nek klasičen tekst, dobe, ki pa je v celoti pretekla. Ti rekonstrukcijski poskusi, ki smo jim bili v prevladujoči meri priča spet pri Molièrovih Učenih ženskah, so gledališko interpretacijo, katere poglavitna dimenzija je sodobnost in konkretnost, odmikali v varen in spet skoz in skoz romantičen svet pravljične fikcije nekega čistega koromandijskega sistema človeških vrednot, ki sproti obračunava s hudobneži in ustoličuje pravico in čast, ne da bi pri tem izrazil najmanjši dvom v moč in možnosti te čiste človečnosti v sodobnem svetu, celo tedaj ne, če je sodobna evropska literatura, ki je dovolj sporadično prodirala k nam (res da ne vedno s svojimi najznačilnejšimi in najboljšimi primeri, ampak po diktatu danih polemično političnih in nacionalno reprezentančnih zahtev) ta dvom še tako utemeljevala.
Ni nenavadno tedaj, če je osnovna usmerjenost slovenskega gledališča določala neskljenjena in nenaključna izbira literarnih besedil, ampak pojav in položaj igralskih osebnosti v njem, gledališče je torej temeljilo v mediatorju, kateremu je bila (literarna) osnova samo naključen medij, ki ne zavezuje po svoji eksistencialni resnici, ampak po možnostih, ki jih odpira v igralskih vlogah, torej vseskoz v smeri igre, katere resnico pa lahko odkrije vedno le resnica literarnega teksta ali režijskega koncepta. Ni potem tudi nenavadno, da so skoro vsi prvi igralci slovenskega gledališča kasneje regrutirali v režiserje in tudi po tej plati vzdrževali izhodiščno, temeljno ne-resničnost slovenskega gledališča, saj jih je položaj, ki so ga zavzemali v njem, naravnost tiral v to, medtem ko je tistih nekaj »pravih« režiserjev moglo formirati svoj eksistencialen odnos do sveta na literaturi, ki jim je to sklenjeno dopuščala in ki praviloma ni mogla biti slovenska, organizacijska struktura gledališča, v kateri je dominiral igralec, pa jih je spet sama postavljala v slepo ulico vsebinskega naključja ali v službo bleščečega formalnega glumaštva.
Uprizoritev Molièrovih Učenih žensk, ki jih je zrežiral Slavko Jan, potrjuje romantično izhodišče slovenskega gledališča in v marsičem ga potrjuje tudi ažurna gledališka kritika. Dejstvo, da so igralci zelo slabo govorili verze, priča v veliki meri o tem, da je enoten in sam v sebi skladen svet klasične drame in njene »adekvatne« gledališke inkarnacije načet ravno v tistih dveh bistvenih značilnostih - enotnosti in skladnosti, ki v gledališki interpretaciji v veliki meri zavisita od igralca, se pravi od njegove govorne perfekcije, kakor jo zahteva stih. To pa hkrati spet priča, da se tudi v igralcih zahteva po bleščavi in reprezentanci umika v potrebo po interpretaciji, torej s formalnega v vsebinsko področje igralstva, iz predstavljanja vloge v odkrivanje sveta. To pomeni, da igra ni več razdeljena v monološke arije in slepe, tihe pasaže, ampak temelji v sklenjenosti, kateri je kajpak pogoj celostna igralčeva prisotnost na odru, vendar ne v dekorativnem pomenu besede. Predstava Učenih žensk je odkrila, da te sklenjenosti igralci ne znajo graditi iz čistih baročnih gledaliških elementov, npr.: iz kretnje, ki zgolj ilustrira, ne pa tudi izpoveduje in tako je bilo naravno, da je barok v kretnji ostal le ilustracija besede, neme pasaže pa so bile tudi v resnici slepe, s tem pa so se igralske vloge razbile na nekaj mozaičnih drobcev, ne da bi se ti drobci sprijeli v enoten in skladen svet, kakor ga pozna tekst. Obenem je tudi struktura Molièrovega dialoga nabita z eksplozivnostjo in energijo - izrazito monološka, saj zahteva nenehno grupiranje igralcev v skupine, ki so se v Janovi predstavi resda ujele v prebijanju sentenc, niso pa odkrile tistega načina, ki bi celoten ansambel vezal v homogen organizem - in ta način je spet samo v dekorativni kretnji in v baročnem z ozirom na glavno dejanje - nefunkcionalnem mizanscenskem prometu. Isto na določen način velja za strukturo daljših pasaž, katerih vsebine ni mogoče obešati na psihologijo, ampak jih je treba le krasiti, s tem pa tvegati ostrino poant in vsebinskih akcentov. Odmik od uklenjenega načina baročne igre je skušal edini ustvariti Jurij Souček kot Trissotin, vendar ne v smeri neke nove vsebine, saj je niti ta vloga niti celoten tekst ne more odkriti, ampak v neko modernejše, burkasto sprenevedanje, ki sicer ohranja sklenjenost igre, vendar je to še vedno variacija na temo skladnega sveta in srednje morale, kakor ga pozna ta Molièrov tekst.
Predstava določno priča o nekomunikabilnosti tega sveta, hkrati pa dovolj razločno potrjuje neko izhodiščno spoznanje: da v gledališču apriornih vrednost ni in da je, kar je, le dinamično razmerje do literature, v njenem odpiranju in omejevanju, ki priča proti njeni samozadostnosti in v njej se navsezadnje skriva tudi poglavitni delovni razlog gledališča. Ne tedaj v konserviranju sveta, ampak v njegovem izpostavljanju in preskušanju. S tega stališča je dejstvo, da so igralci slabo govorili verze, simptom nekega preveč objektivnega procesa, da bi mogli z njim dvomiti samo nad eno predstavo. Slej ko prej bo treba podrobneje poseči v dualistično strukturo slovenskega gledališča in njegovega repertoarja in se zavedati stiske tega gledališča, ki se potrjuje iz predstave v predstavo, ter obenem razumevati nemoč tega gledališča, podrobneje razmisliti o tem s stališča možnosti in nemožnosti, ki jih je zanj odpirala oziroma zapirala preteklost.
Andrej Inkret
Ta članek še ni bil pregledan.
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana
- Uprizoritve
- UČENE ŽENSKE, Jan, 1966
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-02-5401-5500_5507-5508