Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Jaka Slokan: Hmeljska princesa in še kaj

Jaka Slokan, Celjski tednik, 4. 3. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
JAKA SLOKAN: HMELJSKA PRINCESA IN ŠE KAJ (Nadaljevanje iz prejšnje številke). »V soboto sem si ogledal v Studencih v Sokolskem domu opereto HMELJSKO PRINCEZINJO. Kaj presenečen sem bil nad odlično igro, ki so jo nudili igralci. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem videl, da je bila dvorana nabito polna občinstva in mnogi so morali celo oditi, ker niso dobili vstopnic. Kak or sem izvedel, je bila tudi drugi dan dvorana nabito polna. Po moji cenitvi je bilo najmanj 250-300 ljudi pri eni predstavi. Mariborsko gledališče ima prostora za približno 600 ljudi, vendar ima Maribor skoraj 7-krat toliko prebivalcev, kakor Studenci in kolikokrat se to napolni? (OPOMBA: podčrtal je takratni poročevalec!). Pa pravijo, da so v Mariboru »boljši sloji« (podčrtal isti«), vendar ne žrtvujejo toliko za prosveto, kakor ubogi delavci. Pika!« (Podčrtal isti poročevalec. Pika). Zakaj sem objavil to poročilo iz Maribora? Kot časnikarski dokaz - LITERA SCRIPTA MANET pisana črka ostane - da je ljudska prosveta v Savinjski dolini posredno zanihala tudi marsikak drug slovenski kraj v razmišljanje, med drugim celo predmestje Maribora. Ali to morda ni veliko priznanje? Če bi bilo prostora dovolj, bi lahko brali domala v nedogled, toliko prireditev je polnilo pred drugo svetovno vojno dvorane v HMELJARIJI. Kdo je sodeloval? Odmislimo razliko med svetovnimi nazori, o ljudeh se pomenimo! Branko Krašovic je bil med najbolj premožnimi in vendar smo ga lahko srečali povsod. Od gasilskih podpornikov v Braslovčah prek Sokola do ljudskega odra. Čeravno njegov prispevek na deskah ni bil med vrhunskimi, bil pa je neodplaten delež, osebno velik trud in še marsikatere žrtve za gledališki uspeh. Poglejte posnetek prizorčka iz sicer ne preveč zahtevne GOLGOTE (v prejšnji številki) drame v 3. dejanjih, ki jo je priredil žalski SOKOL 1. maja 1932, torej v letu najhujše svetovno gospodarske krize. V vlogi samostanskega priorja v tej drami kleči Rado Štokelj, zraven njega v vlogi samostanskega brata Branko Krašovic. Zdaj je vklesano njegovo ime v spominski plošči v žalskem GASILSKEM DOMU, padel kot žrtev okupatorja Branko Krašovic, eden tudi prvih podpornikov OF v domovinski vojni. LAMENTACIJE Prav zlahka bi Vam nabral v vrsto, veliko, kakšno koli le hočete, tiste Poljance, ki so se med vojnama žrtvovali za ljudsko prosveto v HMELJARIJI; od Petrovč in Liboj prek Žalca in Griž do Braslovč z Letušem pa še tja skozi Tabor in Vransko do Trojanskega klanca, a ne bom. Poprašajte kar sami preostale iz tretjega hmeljarskega rodu! Naj začnem s tistim, kar je moja sedanja poglavitna namera? Z lamentacijami? »Ti, strešnica frdamana, ti! Kaj pa naj bi spet to bilo? Sam peklenšček? Ali kak drug nebodigatreba?« Takó se zdaj čudite, kaj ne? Oh, ne, ne! Preostali tretjega hmeljarskega rodu še prav dobro vedo, da so lamentacije pač lamentacije; nekaj, kar že od nekdaj HMELJARIJI ni neznano. Menda je bil oče prvih lamentacij zares svetopisemski Jeremija, ki je bajè prav bridko lamentiral; tožil, tarnal, prepeval najbolj žalostne pesmi? Menda! Morda je prešel Jeremija v HMELJARIJO prek tistih »judov«, ki so zlasti med vojnama, pa tudi še pred prvo, pobirali dobiček, medtem ko je hmeljarju večidel ostajal le slôves osebnega pridelovalca žlahtnega savinjskega goldinga? Morda! Odkar živim, gledam z očmi in poslušam z ušesi in mi vibrirajo možgani, čujem rojake-hmeljarje, kako lamentirajo, vendar večidel takó tiholazno, da vsebina in smoter teh lamentacij ne dosegata »ta pravih« ušes. Le tupatam se kakšna kmetiška brihtna in poštena neróda preveč odkrhne, potem pa kaj kmalu zastoče: »O, jej! O, jej, moja buča!« Tragične usode savinjskih hmeljarjev bodo nekoč še hudó vabljiv predmet pisateljem... »Zapri predale, Jaka!« No, nedavno je tudi odkritosrčni sin Ptujskega polja »polamentiral«, v NAŠIH RAZGLEDIH - XV/4/1966. Tudi on se ne more zbogati s tistimi, ki glasno obupujejo nad slovenskim kmetištvom, nad »kervavo kmetsko glavo«! Čestitam, Vanč! Ali se še spominjate mojega pisma, ki sem ga lani, ob dvajsetletnici CELJSKEGA TEDNIKA, javno poslal (še sedanjemu) uredniku? Rahlo - upam, da! Lani sem se bal za kalívost semena izkrvavelega tretjega hmeljarskega rodu in lamentiral nad tistimi, ki so bili prevzeli grunt, pa so prav zavoljo tega po prastari kmečki pameti poklicani, da naj bi negovali to seme. Še tole sem lani dejal: »Če hočejo postati dober gospodar in grunt obvarovati pred bobnom, naj se zbude vendar in zboljšajo mladini-študentom materalne možnosti za njihovo rast, ker bo sicer to seme propadlo!« Letos naj lamentiram že o snetjù? Snetjè? K stvari! Klub študentov občine Žalec je pripravil 5. februarja letos kulturno-zabavni večer. Bajè že kar peti po zaporedju. Kmetiška pamet je pričakovala njihov, študentovski, nastop. Radovedna je bila savinjska hmeljarska glava na »barvo« programa. Nemara bo kar hudó ubran s HMELJARSKIM DOMOM. Zakaj? V tem domu bo namreč večer! Še jaz sem takó menil in objavil dvakrat pred tem večerom v CT razlago nekaterih pesmi, domačih in tujih, ki o hmelju pojó in ki jih kani povedati član osrednjega slovenskega gledališča, znameniti igralec Jurij Souček. Tudi plakati so o tem kričali. Tako sem povasoval 5. 2. 1966 v HMELJARSKEM DOMU, od drevi do davi, do zore... Prisluhnil sem utripom Savinjske doline... Potem sem prav ihtavo brskal po časnikih, da bi morda kje le prebral vsaj kratko registracijo tega kulturnozabavnega večera žalskih študentov. Zaman. Potem ko sem bil že sestavil te lamentacije, pa sva se po golem naključju srečala s predsednikom kluba. Ta me je opozoril na tednik MLADINA od 12. 2. 1966. V njej lahko preberete o »Študentovskem večeru« tole poročilo: Preteklo soboto je klub študentov občine Žalec pripravil svoj peti večer na umetniški ravni, za kar so poskrbeli gostje iz ljubljanske Drame, Opere in Akademika ter seveda domačini. Že v začetku smo se srečali s pesmimi o hmelju, katere je predstavil Jurij Souček, član ljubljanske Drame. Marsikdo je ta večer zvedel, da savinjskega hmelja ne opevajo samo narodne pesmi, ampak so verze o hmelju pisali tudi pomembnejši pesniki. V kulturno-umetniškem delu večera je nastopil še član ljubljanske Opere Marcel Ostaševski in dva Akademikova plesna para, ki sta se predstavila z nekaterimi že znanimi ter latinsko ameriškimi in modernimi plesi. Posebno presenečenje je bil nastop okteta kluba žalskih študentov, ki so se predstavili z narodnimi pesmimi. Klub žalskih študentov je tokrat dobro organiziral večer, s katerim je tudi hkrati dokazal, da imajo take prireditve lahko precejšnjo umetniško raven. Na večeru je bilo precej celjskih študentov, ki so lahko videli v delovanju kolegov marsikaj zanimivega. Pa še tole. Ko sem naslednjega dne povedal neki tovarišici, da sem bil na študentovskem večeru, me je takoj vprašala: 'Ali ste se hudo pretepali?' Začudeno sem jo pogledal, potem pa odvrnil: 'Ne, vsa prireditev je bila brez izgredov.' Torej enkrat je bila vendarle izjema - prosta zabava brez udarcev. Mogoče je tudi v tem nekaj, kar bi veljalo posnemati.« To informacijo je napisal in podpisal Franci Kramer. Čeravno Te, kolega Franci, ne poznam - Ali pa se poznava iz množice? -, pa sem iz konteksta razbral, da si celjski študent in že kar imeniten poročevalec, le dovoli mi majhno dobrohotno pripombo: Pozabil si izluščiti moralni nauk ali »naravoučenije«, ki ga po občnem novinarskem kodeksu - mora vsebovati sleherni novinarski zapis. (Nadaljevanje prihodnjič)

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-03-5501-5600_5582
Javi napako na oder@slogi.si.