»Mi smo organizirani, vi pa ...«
Marcel Štefančič, Delo, 6. 3. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
DELO 6.3. 1966.
>>Mi smo organizirani, vi pa...<
Logatec je kraj, ki leži na geografskem, zgodovinskem in tudi vsakdanjem prepihu. Skozi Logatec piha veter, pihajo avtomobili nad dovoljeno hitrostjo, pihajo lokomotive, tovarniški in občinski dimniki, pa še to in ono piha. Zato Logatec je vas in ni vas, je mesto in ni mesto; v Logatcu je slabe vode dovolj, dobre premalo, so imenitni novi stanovanjski bloki, pa ni najbolj preprostih odtočnih kanalov, je kultura, pa ni...
Pač, je!
Še ni dolgo, ko so v Logatcu gostovali poklicni kulturni ansambli: Mestno gledališče ljubljansko, Koroški oktet pa še kaj. Vsak tak kulturni obisk je terjal precejšnje denarne izdatke, ki so bili v breme gospodarskim organizacijam in tudi občinski blagajni. Da, prav tako!
Nove oblike gospodarjenja: restrikcije, omejevanje investicij itn. je zaustavilo dokaj uspešno vpeljano kulturno razpoloženje v tem kraju - na prepihu!
In?
Kulturna praznina, ki bi se naj globoko zarezala v življenje Logatca, je rodila idejo o oblikovanju amaterske gledališke skupine. Tako se je zbral krog ljubiteljev gledališke kulture: oblikoval svoj repertoar - tri premiere - in delovni načrt za sezono 1965/66.
Vsaka izkušnja je rodila novo spoznanje. Ne le da mladi igralci radi igrajo, pritegnili so s svojo prvo predstavo domačo publiko in publiko desetine notranjskih krajev. Resnost in prizadevnost mladih amaterskih gledališčnikov sta pritegnili še igralce - veterane, ki jim igralski živec, čeprav niso že dlje hodili po odru, še ni usahnil.
Vse pobude izhajajo iz volje ljudi, ki nikoli ne računajo v denarni vrednosti na stotine žrtvovanih ur za delo, ki je namenjeno človeški družbi - njeni estetski, moralni in socialni vzgoji.
Bi ne bili pa na prepihu, ko bi vse bilo usklajeno, urejeno, nevznemirljivo (ustvarjalna vznemirljivost ne sodi sem!). Morda celo drugače: so ljudje, brez dvoma so kulturni, ki si iz samovšečnosti, še bolj pa iz samovolje in občutka izjemnosti (smo v provinci!) naravnost prizadevajo podirati usklajenost, urejenost in načrtnost.
Pisma bralcev
so vaša tribuna
SODELUJTE
Življenjsko ponazorilo: Vaje za novo premiero tečejo po določenem urniku, ne v občinski hiši niti ne v pisarni krajevne skupnosti, temveč v Narodnem domu - v prosvetni, gledališki hiši. Pa ti vdere v urejeni čas in prostor sestankarski človek, ki mu ni moči na noben način dopovedati, da je tako ravnanje nedopustno, samovoljno, narobe aktivistično. Svojo akcijo utemeljuje, opravičuje in upravičuje s presenetljivo domiselno ugotovitvijo: »Mi smo organizirani, zato imamo prednost, vi ste pa kar tako...«
Ob spoznanju, da nismo organizirani in da smo »kar tako«, je bilo treba odstopiti čas in prostor ter doživeti bridko spoznanje kraja in ljudi - na prepihu.
MARCEL ŠTEFANČIČ,
Dol. Logatec 237
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Marcel Štefančič
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-03-5501-5600_5600