Balet na TV
Marija Vogelnkova, Delo, 9. 3. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Balet na TV
Plesno ustvarjanje Jovanke Bjegojević
Vsak mesec v urejenih intervalih nam serijska oddaja beograjskega TV Studia za vašo diskoteko, ki jo pripravlja in posreduje s specifično suverenostjo beograjski slovenski dramski igralec Stevo Žigon, postreže s petminutnim plesom. Doslej je bilo že pet oddaj.
Stalni gost teh petih plesnih minut in njihov ustvarjalec, oblikovalec in izvajalec je naša znanka, beograjska plesalka in solistka beograjskega baletnega ansambla Jovanka Bjegojević. Naš baletni oder jo je pobliže spoznal pred nekaj leti, ko je z velikim uspehom odplesala v Labodjem jezeru obe glavni vlogi (Odetta in Odilia – začarana princeska in čarovnikova hči).
Če zadevo malo temeljiteje pretresemo, odkrijemo, da je teh pet plesnih minut ta čas edina resna, zahtevna in tehtno zastavljena plesna TV serija; še več, edino živo stalno plesno dogajanje na TV, ki ga poraja plesna umetniška volja.
Pet minut plesa; najrazličneje občutenega in zastavljenega.
Debussyjeva Deklica z lanenimi lasmi; plesalka in črn triko brez kostumskih okraševanj in opredelitev v neopredeljenem prostoru; soplesalec in protiplesalec so lasje, ki plešejo in se lovijo in motajo med krila ptice, plavajoče plesalkine roke. Rahlo lirska impresija je prevrnjena v trezno osveščenost; plesalka ne nosi dekličine slutnje, ampak hoteno igro.
Kratek glasbeni stavek Stravinskega in njegova stroga čistost; spet črn triko in prostor, ki ga opredeljuje stol. Plesalka gradi svoj plesni jaz v brezosebnih linijah telesa, ki se prepletajo med seboj in najdejo trdno nasprotje v konkretnosti stola, realnosti, ki neprestano zaključuje plesno samogibnost linij brez konca. Hladno trajanje brez akcentov. Mogoče bi si želeli v njem več samovoljnih napetosti v linijah, ki hočejo zaživeti samostojno, eksplodirati v prostorske dimenzije; pa ostajajo v izvajalki.
Purcellova baročna razkošnost v razigrani impresiji kokošje vsakdanjosti; resnično, Jovanka Bjegojević v kokošjem kostumu (ki nas spominja na našega Zlatega petelina), polna plesne šegavosti pantomime, ki je zanjo in vse, kar vemo o njej, naravnost izjema; in imenitna.
Neusmiljeni elektronski ritem nekega sodobnega nizozemskega komponista; ples se polni z iskanjem sodobnih plesnih oblik, ki jih rojeva naše najobičajnejše življenje; postavljen je v prostor, ki ga omejujejo trde navpičnice sten in vogali; barva ga trda in hladna svetloba in nemirno razgibana kamera. Samotna bridkost v elektronski glasbi in plesu. Zaželimo si več in bolj sproščenih plesnotehničnih prijemov izven akademske uniformiranosti baleta.
Amerikanski sodobni komponist William Schuman; jazzovsko glasbeno osnovo; plesalka se prelevi v moderno dekle karirastega jopiča in tesnih hlač; ples teče od neke misli v knjigi, ki jo drži plesalka v rokah; misel se oddvoji in zaživi svoje svobodno življenje v prostoru; potem se vrne v knjigo in umiri. Jazz; plesalka se mu predaja in ga spremlja. Vendar samo od zunaj, kot opazovalec in opisovalec. Za življenje v njegovi sredi ji manjka distanciranje od statičnega rotacijskega kurtoaznega principa baleta, ki telo občuti scela in zvišeno. Tudi proti temu se namreč opredeljuje samo opisovalno in opazovalno. Gibanje jazza pa je centralno, rojeno brez kompromisov iz razgibano hrbtenice kot neceremonialnega animalnega izhodišča življenja. Plesalka ne dosega njegove temne poetičnosti.
Če potegnemo črto in iščemo vrednosti teh kratkih pet minut plesa; se zavemo, da smo priča celotnemu plesnemu procesu. Plesalka Jovanka Bjegojević je ustvarjalec in izvajalec komorne plesne izpovedi. Umetnica je začutila potrebo po osvoboditvi iz oblasti tuje koreografske misli in postala izpovedovalka. Ob spoznanju, da umetnost ne more živeti iz same reprezentativnosti, bomo razumeli silno vrednost petih plesnih minut.
Če potegnemo črto bolj na široko, bomo poudarili pomen TV postopka in zavestnega ali nezavednega prevzemanja dolžnosti do plesnega eksperimentiranja in živega umetniškega brstenja. Kajti TV kot eden najmasovnejših in najnujnejših potrošnikov plesa, bodi konkretnih ali potencialnih, ne more in ne sme biti in ostajati porazit.
Ne more in ne sme samo uporabljati končnih proizvodov, ampak mora prevzemati nase del razvojnega procesa in njegovo mecenstvo.
Čakamo, kdaj bo naš TV obrat odprl vrata in podprl ples širše; široko. Kdaj bo odkril, da je njegova potreba, spodbujati ga, kjer so mu najmanjši kalčki. Vsak dan je namreč včerajšnji jutri.
MARIJA VOGELNIKOVA
Delo 9.3.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Ples
- Osebe
- Marija Vogelnik Stevo Žigon
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-03-5501-5600_5611