Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Pogled iz 17. vrste

Vesna M., Mladina, 12. 3. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Pogled is 17. VRSTE AMANDUS, z vranje črno in zelo skrbno negovano bradico, s snežno beli čipkastim ovratnikom, na gozdni jasi v čudovitih jesenskih cinemaskopskih barvah (kadar ljudje niso v velikem planu, se ti zdi, da gledaš v akvarij; kjer so bili pred nedavnim tudi Tom Jones in njegovi). Dostojanstveno se obrne k svojemu zvestemu prijatelju, medicusu žalostnega obličja in prijetno zagorelega obraza ter reče: Glej prijatelj, pijem lepo mi je poslušam žvrgoljenje ptičkov že dolgo ga nisem slišal - ali že prihaja divjad iz gozda sedaj mislim na svojo mamo. Vse to reče v eni sapi. Potem prihlača iz bližnjega gozdička medved, se na zadnje tačke povzpne (za trenutek je njegov grozeči gobček čez celo platno in marsikomu šine v glavo misel, da je to najbrž Jaka iz ljubljanskega živalskega vrta) in že je po Amandusu, revčku. Že naslednji hip se začne zvijati ter vzdihovati in iz rane, zadane mu od strašne medvedje šape, pripolzi rdeča kri. Medved se na bok uleže in pri priči pogine. Sedaj Amandusa obliva vročica in njegov obraz je smrtno bled. Nadenj se sklanja Katarina, ki ima kot kraljev škrlat rdeče lase. Amandus izjavi, da ga spominja na pokojno mamo in da je bil njegov oče slab človek, ker se je bil zaradi neke ženske luterantom prodal. Potem še doda, da ljubi njeno dušo (Katarinino namreč), da ljubi njo in da mu še nikoli ni bil nihče tako blizu kot ona in da jo bo odrešil in jo popeljal na edino pravo pot, tisto, ki jo narekuje njegova vera. Katarina namreč prebira Dalmatinovo Biblijo, kar pomeni, da je luterantka... To je v srce segajoča zgodba, ki nam oživlja (hm, hm) tragične dogodke naše slavne preteklosti, ko so tudi Slovenci prispevali svoj delež v boju, ki ga je rimsko katoliška vera napovedala luterantski. Konča se tako, da se na smrtni rjuhi ležeči bledi Amandus grozeče dvigne in sredi krasne slovenske gozdne pokrajine oddrži prelep govor, poln sovraštva, bojevitosti in srditosti. Nakar približno deset postav v čeladah leno dvigne svoje sulice in vse kaže, da se bodo vrgli nad približno deset nasprotnikov, ki se tudi pripravljajo na krvav spopad. še prej pa miroljubnega Joanesa nekdo od nekod ustreli. Poanta: tako pa je, če človek želi, da bi človeštvo v miru živelo in krvi ne prelivalo. Amen. Če vam do tukajle nisem »pričarala« vsaj trenutek »vzdušja«, ki veje iz filma, mea culpa; kajti težko, da sem v uri in pol sploh kakšno vzdušje zasledila.. Pa naj verjame, kdor hoče, da so se v 18. stoletju vrli Slovenci takole »jedrnato« pogovarjali... Da ni treba vsega tako realistično jemati? Da gre za sodoben, vseobči problem? Naj verjame to, kdor hoče, meni kaj takega še na misel ne pride. niti kapljica krvi Kot bi kdo s sekiro led razbijal ne priteče! Amandus je tak, kot bi ga bili iz muzeja voščenih lutk vzeli in mu globok in dramatičen glas gledališkega igralca vcepili. BORIS KRALJ nima pri tem ničesar drugega. Razen bledice si mož ni mogel nobene spremembe na obrazu privoščiti. No, včasih, ko se je zelo jezil, so mu oči srepele. Edina dva, ki sta dihala in za katera se je zdelo, da jima scenarist Hieng ni mogel do živega, sta bila STEVO ŽIGON in JOŽE ZUPAN. Ta dva igralca imata namreč izreden naravni igralski dar in rutino: vedno sta človeška, nenarejena in če nič drugega, na koncu koncev nam še vedno ostaneta Stevo Žigon in Jože Zupan... ANKA ZUPANC je srna. In tudi veliko po gozdu teka. Ves čas je skrivnostno zamišljena in resna; saj kaj drugega ji tudi kazalo ni. Pomagala si je pozneje, ko so film sinhronizirali: lepo in nenarejeno (kar, ponavljam, pri takih dialogih ni bilo lahko) ji je tekla beseda. Pa kaj bi še več o igralcih! Bilo jih je toliko, kot bi šlo za kakšno dobrodelno prireditev. Sami znani obrazi (bežno in mimogrede, kot na tekočem traku, so se pojavljali in izginjali) s slovenskih gledaliških odrov. Statistov ni bilo videti, čeprav jih je menda bilo okoli sto... Po motivih TAVČARJEVE povesti? Pa naj bo, no, če je že junaku Amandus ime. Berite »V ZALI«, pa vam bodo časi škofa Hrena veliko bolj živo pred očmi. Kakšna krvoločnost v slovenskem filmu! Kar s sekiro nad ljudi, kot nad tnalo! Medved, preden se je vrgel nad Amandusa Da ne govorimo o kar smešni površnosti: na jasi ležeči junak obrne oči in vidi, čisto od blizu, hišne duri in oba mrtva hlapca; mi pa smo na lastne oči videli, kako je eden z lestve padel, drugi pa čez plot skočil in jo proti gozdu ubral in šele potem tisti papirnati kamen naravnost na glavo dobil; in kako more biti Katarina tako neprevidna, da bere sveto pismo ob Amandusovem vznožju, ko pa vendar prav dobro ve, kakšne sorte nevaren tip je možakar; vsa pričakovanja pa presega tisti prizor, ko najmlajši sin opazi, da ni sestre... In: ali so cerkev tapecirali, da ni nič donelo? Amandusove stopinje so glasno odmevale, Joanes pa je najbrž gumarice nosil, ko je za njim stopal. Tako pa je, če je človeku dolgčas: reči opazi, ki so mu pravzaprav figo mar. Kaj pa on ve, kako je to pri filmu. Režiser: FRANCE ŠTIGLIC, scenarist: ANDREJ HIENG, glasba tokrat ni Adamičeva, ampak SREBOTNJAKOVA. Prav od srca mi je žal za tale naš film. KOZEL V RAJU, danski (tudi film). Menda je to politična satira? Ho, ho, naivnost pa taka! Včasih človeku ni preveč ugodno v želodcu je že kaj pokvarjenega použil... Torej: s tole dansko satiro je pa tako, da se med erotičnimi jajci, ki so jih morda kure iznesle in med (tudi erotičnimi) ženskami izgubi. No, saj gre človek zaradi lepih (drugačnih itak ne kažejo) nagic srčno rad v kino - ampak... Neestetsko, vulgarno in neprijetno, to so najmilejši izrazi danskega »rajskega kozla«. Videli ste ga vsi, tega kozla, drži? Tudi jaz... Danci so zviti! Pa kaj je to? Ali je sploh še kakšen film na tem svetu, za katerega naša mladina ne bi bila dovolj zrela? A gledališče? O, to je pa čisto druga stvar! »Lbezn«, »Kdo se boji Virginije Woolf«, »V svoji pravdi sodnik«, vse to je neprimerno za mladino vse tja do 18. let, dragi moji! Vse pa tudi ni za njih, ali ni res! Nič nisem rekla. Bog ne daj! Me bodo še za moralistko proglasili. Anka Zupanc - srna s čudovitimi lasmi VESNA M.
Javi napako na oder@slogi.si.