Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Aristofan, »Žene v parlamentu«

Primorski dnevnik, 22. 1. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Tretja premiera v Tržaškem stalnem gledališču Aristofan, »Žene v parlamentu« (Priredila Lino Carpinteri in Mariano Faraguna) Uprizoritev katere koli komedije iz klasične zakladnice postavlja vedno celo vrsto skoraj nerešljivih vprašanj. Po eni strani je namreč nemogoče, da bi besedilo v svoji originalni obliki moglo vzbuditi kako večjo pozornost, razen kulturne, v občinstvu, ki je že zdavnaj pozabilo na vse družbene in etične posebnosti, ki so klasičnemu komediografu nudile snov za zabavno obdelavo nekaterih motivov iz vsakdanjega življenja njegovega časa. Po drugi strani imajo najboljša klasična dela, vsaj v nekaterih prehodih, še toliko življenjske sile v sebi, da jih vsekakor kaže pokazati sodobnemu občinstvu. Če hočemo uprizoriti klasično komedijo, jo torej nujno moramo prirediti in prilagoditi sodobnemu okusu tako, da v njej črtamo vse, kar se ne more vskladiti s sodobno občutljivostjo in povežemo preostale odlomke z novim besedilom, ki naj bi po možnosti tolmačilo duha starega z jezikovnimi, kulturnimi in dramaturškimi sredstvi, kakršnih je vajen sodobni gledalec. Ni drugega izhoda. In vendar se s tem pogrešimo prav tako zoper klasičnega avtorja kot zoper sodobnega gledalca, saj smo avtorja oropali vseh tistih sočnih in domiselnih značilnosti, zaradi katerih je v svoji dobi zaslovel, medtem ko smo gledalcu vsilili naše tolmačenje klasičnega besedila, češ da je to naše tolmačenje točen ekvivalent originala. Tudi Lino Carpinteri in Mariano Faraguna, ki sta priredila Aristofanov tekst «Le donne a parlamento» za to uprizoritev Stalnega tržaškega gledališča, se žal nista mogla izmotati iz zapletenosti naloge, ki sta si jo naložila. Da bi uspešno nadomestila dolge črte, ki sta jih potegnila v besedilu, in tako obogatila zaplet, sta celo segla po neki drugi Aristofanovi komediji in združila dva pripovedna motiva. Toda niti ta smeli poskus ni mogel zabrisati v nas vtisa, da besedilu vendarle nekaj manjka in da je to, kar manjka, prav čar poetične besede in neposredne komičnosti, v katerem je tičala glavna in morebiti edina resnično velika vrlina atenskega komediografa. Res je, da sta se prireditelja, zavedajoč se te pomanjkljivosti, zelo potrudila, da bi približala Aristofanov humor sodobnemu in še zlasti tržaškemu gledalcu z nekaterimi okusnimi namigi in včasih zelo posrečenimi stavki, ki so v občinstvu dosegli zaželene učinke. Žal pa sta ponekod v svoji vnemi, da bi za vsako ceno zabavala gledalce, nekoliko pretiravala in na koncu vzbudila v nas občutek, da je njuna priredba prej satira na samo Aristofanovo komedijo kot pa na njegovo ali našo dobo. Režiser Fulvio Tolusso je v teh objektivnih težavah ubral edino pot, ki ga je lahko rešila iz stilne zmešnjave. Zasidral je svoj koncept na trdno, skalnato dno svojega zanesljivega okusa, ne da bi se pustil zavajati v to ali ono slepo ulico cenenega trenutnega učinka. Pravilno je opustil vsakršen karakterni poudarek, omejil gibe na najnujnejše in s tem odvzel likom vsakršno nepotrebno patetičnost, osredotočil svojo pozornost le na lutkovno bistvo Aristofanovih junakov in nam s tem približal osnovne značilnosti Aristofanove komedije bolj kot sta to s svojo priredbo storila Carpinteri in Faraguna. Nastala je predstava, ki se odlikuje po veliki stilni enotnosti in izredni čistosti in ki je nedvomno vredna, da si jo vsakdo ogleda. Kot Prassagora je Marisa Fabbri ponovno potrdila — če je bilo to sploh treba — svoje izredne igralske sposobnosti, saj ji je uspelo ohraniti umetniško dostojanstvo na zelo visoki ravni tudi v za okus najbolj nevarnih prehodih. Zlepa ne bomo mogli pozabiti nekaterih toplih, a hkrati hudomušnih in nagajivih tonskih efektov, ki jih je v tej vlogi znala izvabiti iz svojega glasu. Zelo dobro so odigrali svoje vloge tudi Lino Savorani kot Blepiro, Egisto Marcucci kot Polimete in Adriana Innocenti kot Filossera. Šibkejši kot sicer pa se nam je zdel Giorgio Valletta, pa čeprav je imel na razpolago zelo hvaležen lik. Scena Marcella Mascherinija je popolnoma ustrezala režiserjevi zamisli. Zdela pa se nam je vseeno nekoliko preveč smela v barvnih kontrastih. Posebno pohvalo pa nedvomno zasluži scenska glasba Doriana Saracena, ki je znal čudovito vskladiti ljudskost svojih motivov z zahtevami najsodobnejših glasbenih prijemov.
Producenti
SSG Trst
Opomba
Lino Carpinteri; Mariano Faraguna; Fulvio Tolusso; Marisa Fabbri; Dorian Saracena
Oznaka arhivskega gradiva
1964-01-2001-2100_1957
Javi napako na oder@slogi.si.