Doslednost do konca
Stanka Godnič, Delo, 25. 3. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Doslednost do konca
OD NASEGA POROČEVALCA
Doslednost je sicer dobra lastnost, toda na beograjskem festivalu je nismo ravno veseli. Kajti program je vse do zadnjega večera vztrajal v namenu, da nam ne predstavi filma, ki bi postal idealno merilo avtorskih prizadevanj, vsebinskih iskanj in klenosti filmske govorice. 13. festival našega kratkega filma je ostal festival brez vrha. Čisto dobro vemo, kje je njegovo podnožje, ne moremo pa določiti njegove najvišje umetniške markacije. Lahko naštejemo lepo vrsto »drugih« in »tretjih« filmov, prvo mesto pa ostaja slej ko prej prazno. Vprašanje prvega ni zanimivo le v tekmovalnem pogledu festivalskega merjenja uspehov in neuspehov, temveč je značilno za trenutno situacijo v našem kratkem filmu nasploh. Kajti če je festival s svojim uradnim in neuradnim kvalitetnim vrednotenjem nekakšen kažipot za razvoj v prihodnjem medfestivalskem obdobju, je letošnji Beograd precej pomanjkljiv. Čisto dobro vemo, kakšnih filmov ne bi bilo treba več delati, za to pa komaj da slutimo, kam naj pelje pot v bodoče. Zdi se nam, da bo morala naša satira pohiteti in pogumno iskati zares aktualne probleme, da se bo treba nekoč le odreči površinski zanimivosti zgodovinskih družbenih in gospodarskih kontrastov ter najti namesto nizanja nasprotujočih si slik podobo človeka na razpotju med včerajšnjim in današnjim dnevom, opustiti akademski esteticizem in najti lepoto v zatišju in dinamiki neposrednega življenja, pozabiti na meditacijo in preiti v živ, dramatičen dialog med dokumentarnim filmom in sodobnostjo.
Dobri filmi letošnjega festivala so pokazali nekaj takšnih in podobnih teženj, toda nobenemu jih ni uspelo jasno, filmsko dognano in dokumentarno prepričljivo v celoti manifestirati. Namesto satire smo gledali neudarne közerije. Zanimivo je, da tudi mladi avtorji, ki so v precejšnjem številu debutirali na letošnjem festivalu, z redkimi izjemami niso prinesli novih, svežih, mladostno gibčnih filmskih tendenc.
K tem razmišljanjem lahko pripišemo vtise o zadnjih desetih filmih, ki so v sredo zvečer posegli v festivalsko konkurenco. Začelo in končalo se je s tako imenovano satiro, z »Odvečnim človekom« Branka Majerja, nenevarno in neinventivno domislico, ki želi smešiti rast birokratske administracije, pa v tej že leta stari temi ni našla nove in filmsko posrečene poante, in z »Žigom« Branka Celovića, filmom, ki si je za satiričen prikaz birokratske hipertrofije izbral našo strast do žigosanja in uradnega potrjevanja, pa je samo dvakrat, trikrat neposredno namignil na absurdnost tega početja.
»Donavske trdnjave« so le potopisni sprehod mimo starih prič strateškega pomena Donave na stičišču vzhoda in zahoda. »Grigor Prlićev«, film o makedonskem pesniku, mučno išče izhod iz statike kulturnozgodovinskih tihožitij, »Tretji bataljon« je žal o padlih borcih Mostarja, o monumentalnem grobišču, na katerem počivajo in na katerem se z njimi srečujejo njihovi preživeli tovariši (motiv je očitno izposojen iz lanskega filma o cerski bitki), »V izgradnji« se z dinamičnim filmskim kontrastiranjem trga iz lagodnosti primerjave med razvitim in nerazvitim v našem življenju, miselnosti in navadah.
»Selitve« Dragoslava Lazića so film o kmečkem vprašanju, o odhajanju mladih in vztrajanju starih, ki dobiva simboličen prizvok in baladno misel: obrača se namreč h kmetom, ki so se, kot pokaže izposojeni filmski tednik iz prvih povojnih let, preselili iz nerodovitnih kraških predelov v bogato Vojvodino, pa se v njej niso ukoreninili. Mrtvi se vračajo domov ali odhajajo že mladi v industrijo, a agrarna reforma jim je dala le vmesno postajo na življenjskem delovnem romanju. Žal teži realizacija preveč k »sivemu v črnem« in jemlje moč tej dobro izbrani podobi, ki bi jo bilo mogoče filmsko bolj precizno in predvsem doživeto izkoristiti.
»Maturanti«, film o petdesetletnem jubileju mature, je šel v približevanju k občutljivi tematiki življenjskega večera mnogo boljšo, ubranejšo pot kot pa Pogačnikov »Naročeni ženin« in našel nevsiljive melanholične odtenke.
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Jože Pogačnik Stanka Godnič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-03-5601-5700_5719-5720