Slovensko mašo je pel "J. Gallus" v Štoblanku
Filibert Benedetič, Primorski dnevnik, 25. 3. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
ZGODOVINSKI DAN V BENEČIJI
Slovensko mašo je pel
J. Gallus» v Štoblanku
Pred tednom dni pa je skupina Benečanov prvič
slišala slovensko besedo z gledališkega odra
V nedeljo, 24. aprila 1966 je v štoblanski cerkvi zbor Jacobus Gallus pel slovensko mašo Ubalda Vrabca. Štoblank je značilna vasica Beneške Slovenije v bližini Dreke. Tu že od svoje prve maše 33 let službuje slovenski duhovnik, domačin. To je bila prva slovenska peta maša v Benečiji. Mogoče bi bila potrebna magnetofon in filmska kamera za prikaz slike, ki se nam je tu nudila. Mogoče bi bilo potrebno napisati kaj večjega in obširnejšega o tej naši Benečiji; toda čim dlje čakamo, tem bolj tragična slika bo zaustavljala pero.
Pozno popoldne se je izpred štoblanske gostilne počasi pomikal navzdol naš avtobus; roke so pozdravljale, obrazi, kot izklesani iz zemlje, vzradoščeni ob slovenski pesmi, so vztrepetali in zbor je za slovo poprijel:
Z reber pesem se glasi,
zopet pomlad kakor včasih,
vse brsti, zeleni.
Isto petje, isto cvetje,
pomlad, pomlad
a mladosti ni.
In avtobus je zdrvel navzdol, proti dolini Kosci, mimo Klodiča, Šentlenarta, Ažle v čedad in v Trst. Pri Šentlenartu, kjer smo se za trenutek ustavili, se je neki orožnik z veliko vnemo trudil s povpraševanjem, kje smo bili, od kod smo, koliko časa mislimo tu ostati; «a titolo informativo!» se je opravičil.
Ceste se vijejo med soteskami, iz strmih pobočij dež izpere zrahljano zemljo majhnih njivic, s koč na hrbtu jo že od nekdaj beneški kmet nosi gor, in zemlja polzi navzdol.... Ni belih hiš, razen morda vojaških poslopij, ali kake nove šole. Vse je staro in črno. In tudi govorica je stara: stara, slovenska govorica pradedov, ki jo otroci pozabljajo. Doma, za starim ognjiščem, še tako govore; tako govorijo tudi z zemljo, in tudi v žalosti tako govorijo, v slovesu s poslednjim sinom, ki gre v Belgijo, v Francijo, v Nemčijo. Toda ni ga profesorja v Šentlenartu, kjer je srednja šola, ki bi podvomil v čisto italijanstvo te zemlje; ni ga, ki bi otrokom svetoval, da bi bilo lepo, če bi ohranili materin jezik.
«Nam hočejo vtepsti v glavo, da nismo Slovenci, hočejo, da pozabimo. Sveta demokratična načela so tu retorična, kajti nedopustno je, da oblastniki tu izrabljajo čut manjvrednosti pred civilizacijo, čut, povzročen od lakote in zapuščenosti. 25. april proslavlja Italija v imenu sloge med narodi, v imenu svobode in miru. Toda Beneški Slovenci še nimajo svojih šol, kjer bi lahko spoznali svoj materin jezik in se naučili spoštovati ga, kakor je pač materin jezik vreden spoštovanja, saj je najvišji izraz omike in človeškega dostojanstva.
Nam, Slovencem iz Trsta in Gorice, etnične manjšine v Furlanija-Julijska Benečija, je problem naših sobratov nad Čedadom zelo pri srcu.
V nedeljo 17. aprila je prišlo 70 Benečanov v goriški Katoliški dom, kjer je Slovensko gledališče iz Trsta igralo Dva Pasijona. Bili so prav od tu, iz Štoblanka in Trbilja. Pa se niso mogli načuditi izrazni lepoti gledališča. In v nedeljo je cerkev v Štoblanku bila polna. Vedeli so, da pride slovenski zbor iz Trsta. «Joj, kako lepa nedelja,» je ponavljala neka ženska. Možje so pokimavali, resni. V prekrasnem dnevu, ob razkošju planinske tišine, so se vsi povzpenjali na hrib poslušat slovensko mašo in slovensko petje. V Štoblanku je bil praznik. «Vedno manj nas je,» je govoril starec. In vsi so govorili po slovensko.
Ob tej priliki je semkaj prišlo tudi nekaj prijateljev iz Trsta in Gorice; eden je pripeljal s seboj štirimesečnega sinčka in okrog njega so se zbrale ženske. «Štiri mesece, pa tako velik!» so pravile, kot da bi bil otrok tako nenavaden dogodek.
Dragi Benečani, doma in po svetu, pesem je globoko v vseh naših srcih; in dokler je ta pesem živa, moramo še zaupati tistim demokratičnim načelom, ki bodo končno morala odpraviti to veliko krivico, z njo naš nemir. In sramoto.
FILIBERT BENEDETIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Producenti
- SSG Trst
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-03-5601-5700_5730