Zastoj v organski rasti
Stanka Godnič, Delo, 30. 3. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Zastoj v organski rasti
Po 13. festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkega filma
Kadar na festivalu ni najboljšega filma, kadar vsi podeljevalci in ocenjevalci ponavljajo besede »solidno povprečje« in kadar žirija vendarle razdeli vse možne in mogoče nagrade, so na stežaj odprta vrata v polemiko z njenimi odločitvami. Seznam nagrajencev 13. festivala jugoslovanskega dokumentarnega in kratkega filma je ta vrata še kako vabljivo odprl. Pa se vendarle izognimo povabilu k dokazovanju, utemeljevanju in zavračanju. Tako kot prireditev ima tudi ocenjevalni organ, ki naj odmeri njene kvalitetne razpone, svoje značilnosti. In če smo beograjskemu pregledu domače kratke filmske proizvodnje pripisali oznako solidnega povprečja brez izrazitega vrha, lahko najdemo tudi namenski in karakterni oris njegove žirije, ki nam bo mogoče osvetlil njene odločitve v bolj značilni luči.
Že s svojim prvim sklepom, po katerem je bilo v festivalsko tekmovanje uvrščenih 60 filmov, je žirija poudarila svoje odločno zavzemanje za pravice dokumentarnega in kratkega filma, da se predstavlja gledalcem in da ne obtiči v proizvodnih ali distribucijskih skladiščih. V število 60 je žirija zavestno uvrstila ob kvalitetna tudi manj kvalitetna, neizrazita ali začetniška dela. S tem je festivalsko prireditev preusmerila od vedno zaželjenega, a tako redko doseženega kvalitetnega tekmovanja v tematski, stilni in žanrski pregled enoletne proizvodnje. V tem pogledu je dala — in to je njena najbolj pozitivna usmeritev — veliko besedo mladim avtorjem. Lani je v naših ateljejih debutiralo 15 ustvarjalcev kratkih filmov. Dela dvanajstih so bila uvrščena v uradno festivalsko sekcijo.
Ob tako sestavljenem programu tako povprečne proizvodnje se vsiljuje misel, da je sleherno materialno ali moralno odlikovanje posameznih del precej približano formalnosti. Žirija, ki se je tako zavzela za kratki film, bi lahko odklonila podelitev nagrad. Toda denarne nagrade kratkemu filmu pomenijo omogočanje nadaljnje proizvodnje in najbrž je žirija prav zato podelila kar vse po vrsti. Pri tem se je izognila kakršnikoli kvalitetivni oceni oziroma kvalitetivnemu stopnjevanju. Na beograjskem festivalu ni bilo glavnih in velikih nagrad, prvih, drugih ali tretjih nagrad, temveč samo nagrade v različnih višinah zneskov. Mimo občutka o zmaterializiranosti festivalskih stimulacij na številke — ta pa je lahko žalosten odsev stanja v naši filmski proizvodnji nasploh — moti pri tem razdeljevanju iz skupne vreče zveznega filmskega sklada očitno približevanje kompromisni praksi, ki ji pravimo republiški ključ. Skratka, sporazum, ki je lahko priznanje, ali pa sporazum, ki mu je dodan kanec protesta.
Po vseh teh opažanjih in razmišljanjih res ne kaže, da bi posebej razpravljali o posameznih priznanjih. Bolj zanimivo se bo še enkrat ustaviti ob oznaki solidnega povprečja, ki se je oprijela letošnjega beograjskega festivalskega izbora. Predvsem ji moramo odvzeti morebitni podcenjevalni pomen. Kajti to povprečje je bilo višje kot lansko. Lahko rečemo, da je bila boljša, zares festivalska skupina letošnjih filmov takšna, da bi jo mirno lahko uvrstili ob lanskoletne filme. Filmsko znanje ustvarjalcev našega kratkega filma torej nikakor ni upadlo. Pa vendar s tem rezultatom nismo in ne smemo biti zadovoljni.
Živo in neizpolnjeno pričakovanje dviga nad lanskoletne dosežke, oprto na upanje v zakonitosti razvoja, se je izjalovilo. Naš kratki film je obtičal na lanski doseženi stopnji; vsebinsko, tematsko in oblikovno ni izpričal razvojne rasti. V solidno povprečje letošnjega festivala kot prikaza enoletne proizvodnje pa lahko prištejemo tudi tematsko neizrazitost, previdnost, umik iz ihtivega, dostikrat pretiranega spopadanja z nedobrodošlimi, revzpodbudnimi stranmi sodobnosti, kakršno smo spremljali v Beogradu marca 1965, v meditacijo, še več, v resignacijo. Živ, dramatičen spopad med dobrim in slabim, med včerajšnjim in današnjim v mislih in konkretnem življenju je nadomestilo montažno filmsko vzporejanje.
Najbolj značilno so se te lagodne lastnosti filmskega ustvarjanja pokazale na festivalu v številnih filmih o sodobni mladini oziroma v filmih mladih avtorjev. Pospolšeno obsojajoč, črnogle d konstruirano razmišljajoč filmski pogled na brezciljnost in duhovno inertnost današnje mladine je poskušalo razbiti le nekaj avtorjev. Večina debutantov si je namesto živih tem izbrala hladno akademsko estetiziranje, razmišljanje o minljivosti, razglabljanje o alienaciji in eksistenci nasploh. Simpatije veljajo staremu mojstru Puriši Djordjeviću in njegovemu filmsko svežemu razmišljanju o upravičenosti mladine, da živi sproščeno, neobremenjeno, zdravo mladostno (»Mati, sin, vnuk, vnukinja«), Dimitriju Osmanliju bolj za izbor tematike kot pa tudi za realizacijo (konkretno »belo« proti nekonkretnemu »črnemu« v življenju mladine), filma o dvanajstih mladih vaških učiteljicah in kljub vsem začetniškim napakam in napakicam Slovencu Vilkoščkom vesele ironije »On, ona in čas«, saj je bil ta mladi avtor edini, ki ni filozofiral, dramatiziral in posploševal, temveč je o mladini poskušal govoriti vedro in veselo.
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Ivo Juriša
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-03-5601-5700_5764