Dva različna vprašaja nad samoupravljanjem
Sonja Gašperšič, Delavska enotnost, 31. 3. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
MATERIALNI POLOŽAJ KULTURNIH DEJAVNOSTI
MATERIALNI POLOŽAJ KULTURNIH DEJAVNOSTI:
DVA RAZLIČNA VPRAŠAJA NAD SAMOUPRAVLJANJEM
Minulo sredo je bila razširjena seja Republiškega odbora sindikata delavcev družbenih dejavnosti. Vsebina razprave in dogovorov: materialni položaj kulturnih dejavnosti. Torej tema, ki ji je ta forum zadnji dve leti, spričo zelo zamotanih problemov v šolstvu in zdravstvu, posvetil manj pozornosti.
Če bi hoteli strniti tri osnovna stališča, ki jih je ta forum na svoji seji izoblikoval tudi kot napotilo za konkretnejšo sindikalno akcijo, potem je treba zapisati vsaj tole:
Smo neposredno pred izdelavo srednjeročnih družbenih načrtov. V to razpravo bi se moral sindikat pravočasno vključiti. Ko se bomo namreč v javnosti opredeljevali, kakšno mrežo kulturnih institucij naj bi v prihodnje imeli, moramo terjati, da bo družba za svoje odločitve tudi sprejela nase materialne odgovornosti. Seveda bo pri tem treba izhajati iz stopnje naše produktivnosti, našega narodnega bogastva, a prav tako upoštevati tudi tiste elementarne kulturne potrebe, brez katerih ne moremo pričakovati višje stopnje produktivnosti in kvalitetnih sprememb v samoupravljanju. Večja trdnost mreže kulturnih institucij in večja trdnost materialne osnove za kulturne dejavnosti je namreč edini garant, da bi se tudi samoupravljanje v kulturi lahko uveljavilo: da bi dosegli večjo zavzetost kulturnih delavcev za take notranje odnose v kulturnih institucijah, ki bodo kar najbolje sproščali ustvarjalne sile vseh; da bi lahko uresničili pravičnejšo delitev dohodka na osnovi delovnih in ustvarjalnih uspehov posameznikov in kolektivov. Dokler vsega tega ne dosežemo, lebdi nad samoupravljanjem v kulturnih dejavnostih vprašaj. Vprašaj, ki nima nič opraviti z našo načelnostjo, temveč le z zaviralno prakso.
Resnici v prid je namreč treba povedati, da po reformi v slovenski javnosti ni bilo kaj dosti govora o tem, kolikšno fronto kulturnih institucij bomo lahko obvladovali, kaj je spričo tradicije in kvalitete postalo za to dilemo nesporno, kaj pa je tisto na področju kulturnih dejavnosti, kar so porodile v preteklosti zgolj subjektivne želje, dobre zveze z ljudmi, ki so odločali in še kaj podobnega. Če se je po reformi kaj spremenilo, se je le to, da so se za nekatere dejavnosti ali institucije »zategnili proračunski pasovi«, da so nam nekateri finančniki po svoji logiki »odkrivali notranje rezerve najprej v kulturi«, kar pa nam je zapustilo nemalo političnih težav. Zato bi sindikati predvsem morali odstranjevati vzroke, ki posameznikom in kolektivom vsiljujejo vprašanj nad samoupravljanjem!
• Vprašaj nad samoupravljanjem v kulturi pa je pred dnevi na slovenskem simpoziju o kulturi nekdo zapisal tudi v jeziku, ki je povsem načelne narave: Sem (ali smo) za kulturo v samoupravljanju v gospodarstvu, toda nisem (ali nismo) za samoupravljanje v kulturi. Namigovanje torej, da bodimo »oprezni« pri uvajanju samoupravljanja na tako imenovanem negospodarskem področju, češ, tu so rezultati institucij odvisni od bistvenih kreatorjev ali strokovnih delavcev. Sindikat taka »tolmačenja« samoupravljanja v kulturi seveda odklanja, kot odklanja take odnose, ki bi v katerem koli delovnem kolektivu dolžnosti nalagali vsem članom kolektiva, pravice pa le izbranim. Nekateri bodo pač morali še in še prebirati ustavo!
Da bi ustvarili trdnejšo materialno osnovo za kulturne dejavnosti v Sloveniji, bi seveda morali razpolagati tudi z nekaterimi trdnejšimi številčnimi pokazatelji. Tendence gibanja materialne osnove za kulturo v Sloveniji v zadnjih letih so nam namreč le do neke mere znane. Vemo, da sredstva za kulturo sicer naraščajo hitreje kot nacionalni dohodek. Toda, če bi izločili sredstva za tako imenovano gospodarsko kulturno področje (film, RTV, založništvo), ne vemo natančno, kaj pomeni nominalno višanje sredstev za ostalo kulturno dejavnost: Ali povečanje pomeni isti ali večji obseg dela, boljše pogoje dela, višjo kvaliteto? Ali pa pomeni le nekoliko popravljene osebne dohodke ob morda celo manjšem obsegu dela? Mnogo je signalov, ki potrjujejo to zadnjo domnevo: kulturne stavbe se skromno vzdržujejo, a sredstev za programe v njih ni; knjižnice imajo ponekod vedno manj denarja za bogatitev knjižnega fonda; čeprav je cena različnega materiala v zadnjih letih porasla, pa je sredstev za funkcionalno dejavnost ponekod vedno manj itd. Družbeno enakopravnega položaja kulturnih delavcev pa ni mogoče uveljaviti le z zagotavljanjem osebnega dohodka, temveč tudi z uveljavljanjem možnosti za enakopravno pravico do dela.
Razprava na omenjeni seji je sicer izkazovala dovolj prizadetosti kulturnih delavcev, a prav toliko resignacije spričo ilustracij konkretnega stanja.
Programi dela kulturnih institucij in pogodbe z ustanovitelji izgubljajo na pomenu, ker se vedno prilagajajo trenutnemu finančnemu stanju. Kruh kulturnim institucijam še vedno prepogosto režejo le finančniki, ni pa ta kos kruha odmerjen na osnovi javne razprave. Slišali pa smo pohvalo na račun sklada za kulturo občine Center v Ljubljani, ki je na osnovi pogodbe knjižnicam n. pr. priznal celo dodatna sredstva za preseženi delovni program.
Po reformi nekatere občine zagotavljajo kulturnim institucijam sredstva le za »plače«. O čem drugem naj bi govorili kot o »plačah«, če pa za delo zmanjka denarja in ni potemtakem kaj stimulirati!
Nekateri sodijo, da se je sindikat ponekod premalo zavzemal za to, da bi nekaterim tehokratom dopovedali, da smo zoper avtomatski socializem, v katerem duhovne vrednote ne bi imele družbene veljave. Menda pa je tudi res, da so se sindikati premalo angažirali ob razpravah o delitvi nacionalnega dohodka med družbeno-političnimi skupnostmi. Šolstvo namreč terja svoje, za ostalo, kar naj bi komune po ustavi poskrbele, pa zmanjkuje sredstev. In tako ob rebalansih občinskih proračunov iščejo nekateri prvenstveno »notranje rezerve« v kulturi.
O mreži kulturnih ustanov bo moral res tudi sindikat povedati, kaj sodi, saj je dvajsetletni povojni družbeni in gospodarski razvoj prinesel marsikaj novega v naših družbenih odnosih, čemur pa današnja mreža kulturnih dejavnosti ni vedno adekvatna. Ni razkošje le 105 muzejev, muzealij in muzejskih zbirk, razkošje je morda tudi to, če sedem ljubljanskih knjižnic nima skupne knjigoveznice, če vsaka sama zase nabavlja knjige, katalogizira itd. Toda prav tako bi se morali znati upreti vsakršni primitivni koncepciji »šparanja«, n. pr. ideji o kulturnih kombinatih, ki da so »cenejši«, o ukinjanju prosvetne-pedagoške strokovne službe, češ da to lahko opravlja občinska uprava itd. Kljub določenemu ekstenzivnemu razvoju je kultura v zidove po vojni v Sloveniji razmeroma malo »zapravila«, zapravljamo pa danes, ko še tistega, kar smo postavili, primerno ne ohranjamo, predvsem pa ne izkoriščamo.
Morda smo znali tudi premalo popularizirati pozitivne koncepcije našega kulturnega razvoja? Posredovanje programov obstoječih kulturno-umetniških ustanov v različne kraje je prav gotovo eno takih vrednih kulturnih prizadevanj, ki ob skromnejših sredstvih zagotavlja kvaliteto, istočasno pa odpravlja ponekod žive težnje po lastnih tovrstnih institucijah. Koper in Kranj, ki sta želela lastni gledišči, imata letos bogat repertoar gledaliških gostovanj.
O stalnih virih za kulturno dejavnost je danes težko govoriti. In vendar govorimo o stalnejših, trdnejših sredstvih za kulturo in to upravičeno. Pomanjkljivo je le to, da istočasno ne govorimo dovolj o kvaliteti kulturnega dela. Le kulturna tradicija in kvaliteta kulturnih in umetniških programov lahko namreč postaneta tisto trdno izhodišče, ki nam je potrebno pri odmerjanju stabilnejših sredstev za kulturo in s tem za ustvarjanje pogojev samoupravljanja v kulturnih institucijah. Ali je npr. s kvaliteto dela upravičena taka razlika, da je danes najvišji osebni dohodek igralca SLG Celje enak najnižjemu ljubljanski Drami?
Samoupravljanje v kulturi ima danes torej šibko osnovo. Toda tudi tam, kjer jo ima, ni vse dobro. Ali ni kršena samoupravna pravica v primeru, ko je kolektiv Vibe filma pred dvema letoma prenesel določene samoupravne pravice na svoj programski svet, danes pa o tem, kaj bodo snemali, odloča upravni odbor republiškega sklada za pospeševanje kinematografije? Mnogo, zelo mnogo je problemov, kjer bi sindikati morali bolj pomagati, da odpravimo s poti zapreke, ki zavirajo samoupravljanje v kulturi.
SONJA GAŠPERŠIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana SLG Celje
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-03-5601-5700_5769-5770