Dvoje vznemirljivih izpovedi
M. Levstik, Ljubljanski dnevnik, 7. 4. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
SINOČNJA
PREMIERA
Dvoje vznemirljivih izpovedi
Vodstvo ljubljanskega baletnega ansambla je tokrat poseglo po dveh glasbeno, vsebinsko in koreografsko izredno zanimivih delih.
Prvo je balet »Volk«, ki ga je po libretu Jeana Anouilha in Georgesa Neveuxa uglasbil sodobni francoski skladatelj Henri Dutileux, drugo pa »Fantastična simfonija Hectorja Berlioza, predstavnika francoske glasbene romantike. Neveuxov balet je prvi koreografiral leta 1953 Roland Petit in ga v Jugoslaviji doslej še niso izvedli. Glasbeni osnovi ne manjka topline in zanosa ter valujoče melodike, ki pa je večkrat nekoliko samovoljna in njen pomen lahko zasledimo šele v tkivu kontrapunkta. Samovoljna in smela je tudi vsebina libretu, absurdni, a človeško pretresljivi motiv tik pred poroko prevarane neveste, ki jo pokvarjenost ljudi pripravi do tega, da odide na svatbo z volkom, o katerem meni, da je njen mož. Ko dekle spozna, da so jo prevarali, se razočarana nad ljudmi postavi ob stran volka, ki ga hočejo njeni sovaščani ubiti, in skupaj z njim umre.
Koreograf Metod Jeras se je bal možnosti, da bi publika to vsebino razumela v banalnem smislu in se je čerem, ki bi se jih dalo tako razlagati, skrbno izognil. Poudaril je liričnost in krhkost plesne linije neveste, ki je melodično nasprotje ostalim, temneje zastavljenim plesnim likom. Največja kvaliteta koreografske postavitve so brez dvoma plesni dueti volka in neveste. Ti so prostorsko in vizualno izredno čisti, v izrazu pa presenetljivo sveži in nekonvencionalni. Tudi ansambelski plesi so sveži, izrazni in v prehodih izredno dinamični. Nekoliko šibkejše zastavljen je le ples Ciganke v prvi sliki, ki niti malo ne izrabi možnosti, ki jih nakazuje plesna razgibanost bokov. Postavitev baleta »Volk« je za ljubljanski baletni ansambel poleg težnje po vznemirljivejši in sodobnejši izpovednosti tudi velik korak naprej v osvajanju novih, pantomimičnih in plesno modernih tehničnih sredstev, korak, ki je lep obet za bodoče.
Med plesalci naj na prvem mestu omenim Tatjano Remškarjevo, ki je izoblikovala čudovit lik Neveste, ki ga prav lahko primerjamo z likom Nine. Vse kaže, da ta plesalka v mozaik svojih umetniških sposobnosti še ni vgradila zadnjega kamna. Tudi Mojmir Lasan je skoro do kraja izčrpal možnosti, ki jih daje nekoliko previdno zasnovan lik Volka. Omeniti je še Vero Marinčevo, ki je plesno suvereno odplesala Ciganko, plesno pantomimično stvaritev Jaka Hafnerja v vlogi Krotilca živali ter Mihaela Briclja v vlogi Ženina.
Fantastično simfonijo Hektorja Berlioza sta pri nas pred ljubljanskim uprizorila že splitski in zagrebški baletni ansambel. To orkestralno delo z mogočnim dramaturškim lokom je programsko. Skladatelj je posameznim stavkom simfonije priložil obširen program z natančneje določeno vsebino dogodke iz lastnega življenja. Osrednja oseba je umetnik romantičnega kova, pasivni sanjač, ki v življenju podleže »usodni« nujnosti. Hkrati pa je nagnjen k monumentalnosti, k širjenju dimenzij do bolestnih surrealističnih tonov psihopatološkega sveta.
Umetnik sam, umetnik sredi vrveža neke slovesnosti, umetnik v naravi, umetnik sredi najstrašnejših prividov in halucinacij — vseskozi pa ga spremlja privid njegovega ideala, glasbena misel »idee fikse«, ki se oglaša v vseh petih glasbenih stavkih in delo povezuje. Koreografsko je balet »Fantastična simfonija«, nekoliko manj domišljen, izdelan in tehnično usklajen, kot prvi balet sinočnjega večera. Kljub učinkoviti podpori domiselne scene in kostimov plesni stavki niso zazveneli enakovredno nenavadno močnim in učinkovitim glasbenim stavkom Berliozovega dela. Najbolj šibak je prvi stavek, ki ga samo dekorativne, prazne piruete glavnega plesalca pač ne morejo napolniti. Tudi pastoralni stavek zaradi tega, ker gibanje glavnega junaka ni dinamična protiutež negibnosti skupin v ozadju odra, povsem prepusti prioriteto glasbi. Šele v zadnjih dveh stavkih oder zavolovi v pošastnih kombinacijah plesnih skupin in barv, v demonsko orgijo strašnih senc, spak in čarodejev, ki potegnejo v svoj krog tudi njegov ideal in na koncu umetnika zagrnejo s svojim pošastnim krogom.
Celoten ansambel ter koreograf so tudi v to delo vložili maksimum napora, saj je izredno kompaktno in zahtevno. Prav pa bi bilo, da bi zaradi že doseženega to delo do poletnega festivala ansambel, pa tudi koreograf dopolnili, saj bi bilo lahko prav tako uspešno kot balet »Volk«. Zelo lepa je bila kreacija Vide Volpijeve, Stane Polik pa je v naslovni vlogi zaradi premajhne izrazne moči tokrat nekoliko razočaral.
M. LEVSTIK
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika Ples
- Osebe
- Metod Jeras Mojmir Lasan Jean Anouilh Jaka Hafner Henri Duttileux Georges Neveux Hector Berlioz
- Uprizoritve
- VOLK, Jeras, 1966 FANTASTIČNA SIMFONIJA, Jeras, 1966
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-04-5701-5800_5813