Na površju
L. Smasek, Večer, 9. 4. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
NA POVRŠJU
TV TE DNI
Predpomladni večer Ingrid Lyttkensove je televizijska drama »o dveh starajočih se sestrah na odmaknjenem švedskem veleposestvu in o velikih strasteh, ki četudi zatajevane skoraj do otrplosti vodijo in uravnavajo njuno življenje; in o tem, kako bruhnejo na dan v kopnem ozračju nen izzivajoče predpomladi... Tako je pisana, napoved izvedbe označila besedilo, upjmo, da samo besedilo, kajti o izvedbi vsega tega ne bi mogli trditi, posebej še ne tistega o »kopnem ozračju neke izzivajoče predpomladi«, saj je prav pomanjkanje in mnogokrat celo popolna odsotnost ozračja in razpoloženja značilnost Košakove režije in z njo sodelujoče scenografije in osvetlitve. Predpomladni večer je drama s tremi igralskimi stvaritvami, samimi po sebi zanimivimi in plastičnimi, vendar brez strnitvenega ognja režije, ki bi iz mogočneje, izzivalneje, pristneje veleposestniško zasnovane scene, človeško drobne, zgubljene mizanscene in snemalsko zrelih interpretacij besedila ustvarila tisto v napovedi omenjeno »kopno ozračje«. Tako pa smo gledali z življenjsko nelogično ateljejsko lučjo konstantno osvetljeno ateljejsko sceno, prazno in ohlapno, brez otožne poezije v izvedbi. Škoda. Besedilo si je zaslužilo boljšo uresničitev, kljub zreli kreaciji Alenke Svetelove (ustvarila je bogat, prepričljiv, notranje trpeč lik mlajše, terorizirane sestre), sugestivnemu dosežku Save Severjeve (z zelo učinkovitimi, trdnimi, toda nekaterimi zaradi pomanjkanja koncentracije bolj praznimi trenutki) in okornemu nasprotju veleposestniškega zunanjega blišča Janeza okofa (žal je igral zmedenost in neodločnost, ni pa to bil).
Kulturna panorama si je tokrat poiskala drobno prigodniško zvezico s kongresom SZDL Slovenije, ko je Sandi Colnik omenil, da bo govor, kot na kongresu, tudi o kulturi v komuni. Potem pa je vse teklo po že nekaj časa trajajoči stari navadi lepo po površini problemov. Vprašanja, namenjena gimnazijcem ali mladini v uku ali Ivu Tavčarju..., so bila namreč zelo nespodbudna pa tudi prav nič vztrajna, v nasprotju z nekdanjim Colnikovim vrtanjem in vračanjem k isti temi, dokler ni bilo stanje razčiščeno, skoraj samo formalna.
Ob mrtvilu v Kočevju (toda ne samo Kočevju) in nekaterih odmevnih govorih televizija zadržuje ljudi doma, mlado, z vseh vetrov zbrano prebivalstvo« itd. Toda Colnik bi naj le, če je že napovedal kulturno panoramo o kulturi v komuni, malce globlje pogledal v te odnose med občino in posameznimi kulturnimi dejavnostmi na njenem področju, poiskal spodbudne in nespodbudne primere, poiskal bistvene probleme kulture v komuni.
Pomenek z Ivom Tavčarjem, predsednikom prosvetnokulturnega zbora skupščine SRS, je tudi sodil v kategorijo vljudnega tipanja po površju. Sandi Colnik je sicer vprašal svojega gosta, kakšna je razlika med komunalno in nacionalno kulturo. Toda po izrazito načelnem odgovoru, da je lahko kultura, zrasla iz komune, po kakovosti nacionalna, tako imenovana nacionalna pa včasih samo komunalna, da gre pri vsej stvari za kakovostna merila, predvsem pa za denar, ki naj bi omogočal kulturno snovanje, se je redaktorjeva radovednost polegla. Nič več ni silil v Iva Tavčarja recimo z vprašanji tega tipa: »kdaj namerava skupščina izoblikovati enotna merila za vrednotenje (in financiranje) celotne slovenske kulture, »ali si kdo prizadeva (in če, kako), da bi knjižnica v Halozah ali Suhi Krajini ponujala vsaj približno toliko knjižnega bogastva kot v Ljubljani, Mariboru ali Celju«, »ali je pravilna koncentracija negospodarskih, republiško podpiranih investicij v Ljubljani ob popolni suši drugod po Sloveniji?« itd., itd. Lahko bi se bil tudi pozanimal, ali spremlja vedno vztrajnejše predajanje dolžnosti občinam tudi ustrezno prepuščanje za njih uresničitev potrebnega denarja, ali pa se ga le še preveč odteka po najrazličnejših kanalih v republiško in federacijsko blagajno.
Lahko bi, pa ni. Žal.
Kostanjeviški razgovor je bil neprimerno boljši, spoznali smo kraj s 500 prebivalci, kraj s kulturno tradicijo, kraj s kulturno sedanjostjo, kraj z zamislimi, ki jih je težko spregledati, ki se zanje mora najti denar, ker ni slabo, čeprav v kulturo, naložen, ker se vrača z vedno večjim dotokom turistov, z ustvaritvijo pojma »Kostanjevica in kulturnega ozračja, ki ima in bo imelo pomemben vpliv na prebivalce tega idiličnega mesteca.
Če pa jih ni, zakaj jih ni? Ni volje in je denar? Ali pa je volja in ni denarja? Zakaj ni denarja? Kam gre denar? Skozi nepotrebne domače ali republiške ali federacijske luknje v denarni vreči v zrak, v prazno?
L. Smasek
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Alenka Svetel Sava Severjeva
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-04-5701-5800_5841