Večer pantomime
Marjan Javornik, Delo, 31. 3. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Večer pantomime
Giselle Tolle v ljubljanskem Mestnem gledališču
Nekaj posameznih poskusov, ki so bili bolj ljubiteljski, kakor pa umetniško dognani — to je bilo vse, kar je bilo na Slovenskem doslej pantomime v zadnjih desetletjih, sicer pa je bila v tej zvrsti praznina, če se ne motim, celo na akademiji za igralsko umetnost. Ni še dolgo tega, kar je v Jugoslaviji gostoval eden najpomembnejših sodobnih ustvarjalcev pantomime Marcel Marceau — a je bila žal Ljubljana tudi za njegovo umetnost prikrajšana. Tako je postal nastop Marceaujeve učenke Giselle Tollé nadomestilo za učitelja in hkrati osvežitev našega gledališkega repertoarja.
Izredna kultura telesa, ob kateri se do kraja z obžalovanjem zaveš slovenske igralske nepopolnosti, kar se te vrste kulture tiče, in velika mladostna ambicija, ki je nakazala skalo od konkretnih do abstraktnih tem. V mladosti, v iskajoči, še ne dozoreli osebnosti je vzrok, da zlasti abstraktne točke niso izzvenele kot dovršene umetnine, da niso bile vse ideje do kraja izpeljane, pač pa včasih sredi zorenja prekinjene, medtem ko so vse konkretnejše in fabulistično otipljivejše točke upravičeno doživele navdušen aplavz občinstva. Lirično-razmišljajoča podstava večine točk je mogoče izražala večjo ambicijo kot ustvarjalno zmožnost, toda občudovanja vreden je tudi pogum, s kakršnim se je umetnica lotila oblikovanja svojih izpovedi. S tem svojim pogumom in z bleščečo tehniko je v ne povsem zasedeni dvorani pridobila občinstvo za pantomimo in zase kot mlado, a izredno obetajočo igralko.
Po vsem tem bi lahko lepi in bogati večer Giselle Tollé imenoval propagandno uro pantomime. Morda bo kaj od tega, kar je bilo prikazano, vzpodbudilo k tenkočutnem in dolgotrajnem študiju, opazovanju življenja in odbiranju tistega, kar je v tem življenju najznačilnejšega ali najtipičnejšega. V pantomimi je dejansko začetek igralske transformacije od lika do lika in od ideje do ideje.
O vsem tem je jasno govoril tudi ta večer pantomime.
Vseh dvanajst točk — Etude, Marioneta, Sestanek, Rubin, Maska, Morje, Kip, Zival, Cirkus, Sanje, Led in Ognjena vrtnica — je bilo prava demonstracija, koliko in kako lahko telo in kretnja govorita brez besed, če seveda ob ustrezni šoli in kulturi postaneta ubogljivo in precizno sredstvo izražanja misli ali čustva. Kretnja ima zmerom svojo vsebino, včasih zgovornejšo od besede, toda nobena ne sme biti površna, nobena vnemarna, sleherna mora izvirati iz ustvarjalčevega razpoloženja in njegove ideje, hkrati pa temeljiti na študiju, opazovanju življenja in odbiranju tistega, kar je v tem življenju najznačilnejšega ali najtipičnejšega. V pantomimi je dejansko začetek igralske transformacije od lika do lika in od ideje do ideje.
MARJAN JAVORNIK
- Področja
- Gledališče Ples
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko
- Opomba
- Giselle Tolle; Marcel Marceau;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-03-04-2201-2300_2111