Umrl je pisatelj Janez Jalen
Jože Snoj, Delo, 14. 4. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Umrl je pisatelj
Janez Jalen
Malo pred dopolnitvijo petinsedemdesetega leta starosti je v torek zvečer v Ljubnem na Gorenjskem umrl pisatelj in dramatik Janez Jalen. Kot eden najbolj znanih sodobnih pripovednikov katoliškega kulturnega kroga je šel svoji človeški in poklicni usmerjenosti ustrezno, utrjeno in tradicionalno življenjsko ter pisateljsko pot. Rojen je bil na Rodinah pri Žirovnici, kot duhovnik je do konca življenja služboval po različnih župnijah in vmes kot katehet v Ljubljani, kot mož peresa je pisal v Dom in svet, Mladiko in razno dnevno časopisje, kot dramatik je med drugim napisal trilogijo ljudskih iger (Dom, Srenja, Bratje, v letih 1923, 1924 in 1931) ter dramo »Grobov« (1936), kot pripovednik pa predvsem povesti »Ovčar Marko« (1929), »Cvetkova Cilka« (1938), "Trop brez zvoncev« (1941), »Ograd«, romanizirano trilogijo iz prazgodovine Ljubljanskega barja »Bobri« (1942-43, ponatisa 1956 in 65) ter zbirko novel Previsi (1940).
Po klenosti jezika, izraziti pripovedni nadarjenosti in slogovni usmerjenosti je bil Janez Jalen realist Finžgarjevega kova, mimo katerega pa niso šle brez posledic v času razvijajoče se in sledeče si literarne šole, posebno tako imenovana poetična nova stvarnost ne. Kot realist je zlasti v svojih domačijskih ljudskih igrah in v nekaterih povestih, recimo v Cvetkovi Cilki, povzemal in nazorsko nevsiljivo obdeloval tradicionalno problematiko te vrste pisanja: zemlja, rod in moralna, etična ter socialna vprašanja njunega razmerja v času in prostoru. Kot nadarjen ustvarjalec, ki je umel neposredna življenjska doživetja ter vrojena nagnjenja ljubezen do narave, gorenjsko planšarsko in lovsko čud, zgodovinsko preteklost oživljajočo domišljijo dovolj uspešno vlivati v objektivne epske podobe, pa je iskal tudi izvirna literarna pota. Z »Ovčarjem Markom«, posebno pa še s »Tropom brez zvoncev« je ustvaril slovensko inačico alpske povesti in temu germanskemu heimatkunstovskemu žanru vdahnil baladnost slovenskega čustvovanja, ki razločno, kot iz narodne pesmi, zveni iz idilične preproščine življenja njegovih planšarjev in lovcev. To baladnost mu vzbuja kmetijsko trezno in trdo spoštovanje in cenjenje vsega živega v naravi, ki je hkrati neprestana drobcena ali silovita smrt: drobna sinica obleži po toči z razbito glavico sredi neizmernega gorskega sveta; mesec obsije izpraznjeno orlovsko gnezdo v previsni steni; zaljubljeni pastir si pri plezanju za očnico nareže podplate, da ga strjena kri obdrži na gladki skali. Same podobe, ki ostanejo bralcu dolgo v spominu in so hkrati hvalnica in žalostinka v življenju.
Ta trezni vitalizem, to idilično kruto poezijo boja za obstoj pa je Jalen do kraja razvil šele v drugi izmed svojih pisateljskih iznajdb »Bobrih«. Nepregledno široke in brezlične epske snovi se je lotil z utopično domišljijo kakega Wellsa in pogansko pionirsko strastjo kakega Hamsuna. Na podlagi arheološkega in zgodovinskega znanja, poznavanja sedanje barjanske pokrajine in presenetljivo dosledne družbeno razvojne dialektike je zasnoval vzpon, vrh in upad mostiščarskega silaka individualista. Ko v Jalnu ne bi bilo pristnega umetniškega doživetja poezije vitalizma, individualnega boja z naravo, bi vsa zamisel ne bila drugega kot konstrukcija čudaškega erudita. Tako pa nastopajo v »Bobrih« resnični, dovolj individualizirani človeški liki, resnično mogoči dogodki in razmere jih oblikujejo, skratka, polno prazgodovinsko življenje živijo. Razen tega je to njihovo romanizirano življenje v dokaj lepem skladu tudi z dognanji današnje znanosti. Kakšen trezen, domala materialističen odnos do zagonetnega pojava spiritualizma in religije razkriva na primer Jalen v »Bobrih«, in kako agnosticistično spoštljiv na obe strani! Pa še to bi lahko zapisali na rob tega nekrologa, ki izzveneva v poročilo o doslej še neocenjenem delu nekega življenja: teni in dosledno izpeljani slogovni primitivizem Bobrov presega izrazne možnosti opisanega realizma. Sodoben je v svojem iskanju neposrednejših, ekspresivnih oblikovalnih prijemov.
JOŽE SNOJ
ZADNJA PODOBA JANEZA JALNA, posneta 20. marca letos, ko je pisatelja že dolgo trla bolezen.
Foto: F. CVENKEL
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Dramatika
- Osebe
- Jože Snoj Janez Jalen
- Uprizoritve
- DOM, Lipah, 1924
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-04-5701-5800_5864