Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Tehtni gledališki publikaciji

L. S., Večer, 21. 4. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Tehtni gledališki publikaciji Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja 6-7 Po daljšem premoru se je kot prva letošnja prisotnost te nadvse pomembne ohranjevalke predvsem naše pa tudi tuje (kot bomo videli danes) gledališke preteklosti pojavila njena dvojna (šesta in sedma) številka, ki nas najprej seznanja z dvesto leti poljskega gledališča; sestavek je posebej za Dokumente napisala Maria Bobrownicka, docentka filozofske fakultete v Krakovu, v počastitev jubileja, ki ga slavi v tem letu poljsko gledališče (zadnji poljski kralj Stanisław August Poniatowski je namreč novembra 1765 ustanovil v Varšavi prvo poklicno gledališče, dostopno široki javnosti). Sledeči prispevek je izpod peresa Slavka Batušiča Živa beseda Ivana Cankarja na zagrebškem odru; ta zgodovinski pregled Cankarjeve prisotnosti v zagrebški gledališki klimi dopolnjujejo številne fotografije zagrebških uprizoritev Cankarjevih del in pa faksimili gledaliških lepakov. Ta, stike (mednarodne ali medrepubliške) opisujoča ali omogočajoča usmeritev dvojne (6. 7.) številke Dokumentov se nadaljuje s sestavkom Dušana Moravca Novejše repertoarne vezi med Zagrebom in Ljubljano, v katerem so nanizana hrvaška dramska dela na ljubljanskih odrih, slovenska pa na zagrebških. Tudi ta zapis je bogato ilustriran s fotografijami osameznih uprizoritev, z gledališkimi lepaki in scenskimi osnutki. Prav poseben čar pa izžareva Brenkov prispevek k zgodovini slovenskega in jugoslovanskega filma do 9. maja 1945. Dopisi, fotografije, zapiski iz beležnic, načrti, referati res »dokumentarno zvesto ponazarjajo vzdušje, iz katerega se je rodil jugoslovanski film«, kar je bil namen objavljanja teh dokumentov. V spomin Janeza Cesarja, žal že pokojnega velikega slovenskega igralca, objavljajo Dokumenti tri »z njegovo roko in njegovo človeško in gledališko strastjo pisane spominke«. Posebna zanimivost te številke je prva objava besedila za partizansko opero V nove zarje, ki ga je maja 1944 na Visu napisal Smiljan Samec, uglasbil pa naj bi ga Rado Simoniti, vendar je vse ostalo samo pri zasnovi. Mirko Mahnič nadaljuje svoj zapis Slovenski gledališki konzorcij (1917-1920). To obsežno dvojno številko pa končuje poročilo o delu Slovenskega gledališkega muzeja v letu 1965. SCENA 2 Z gledališkimi revijami do sedaj nismo imeli prave sreče. Težko so se rojevale in naglo umirale. Zato smo lahko resnično veseli, da je novosadska Scena, dvomesečnik za gledališko umetnost, uspešno preživela prvo leto obstoja in se brez zamude pojavila tudi z letošnjo številko za marec in april. Sofoklovem Filoktetu, nato zapis Benedetta Croceja o Luigiju Pirandellu, ki mu sledi sestavek Zorana Božovića Bitka Viktorja Rozova (sovjetskega dramatika, Josip Kulundžić razpravlja o tem, kdo je pravzaprav režiser. Zelo zanimiv je tudi sestavek Johna Russella Browna Shakespearovske inscenacije danes. Poleg tega je mogoče v 2. številki Scene najti tudi Jovanovićeva Razmišljanja o drami, gledališču in občinstvu, Ilićev članek Makedonska drama o ilindenski vstaji in pa gledališko kroniko iz Zagreba, Skopja, Beograda, Novega Sada, Titovega Užica, Niša, Varšave, Prage ter od drugod. L. S.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.