Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Filmski plakat

Branko Šömen, Delavska enotnost, 21. 4. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Filmski plakat Del enot 21,10 Te dni je v Moderni galeriji v Ljubljani odprta Prva mednarodna razstava filmskega plakata. Oseminsedemdeset plakatnih listov iz desetih držav izpričuje zavidanja vredno kulturno raven posameznih dežel, predvsem Poljske in Češkoslovaške, kjer so vključili in uspešno afirmirali filmski plakat kot integralni del sedme umetnosti pa tudi splošne kulturne politike. Prireditelja razstave — Odbor za film in televizijo Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije in filmska mesečna revija Ekran — ste se v iskanju novih, modernejših oblik svojega kulturno-izobraževalnega in estetsko-vzgojnega dela naslonila na razstavo kot na možnost konkretnega vplivanja pri oblikovanju bodočega slovenskega in jugoslovanskega filmskega plakata. Sleherni plakatni list, potem- takem tudi filmski, naj bi po- leg svoje osnovne funkcije komercialnega pouličnega ogla- ševanja opozarjal, animiral in seznanjal v estetski obliki ljudi z vsebino, ali pa morda po- sredoval celo idejo (!), reklami- ranega artikla, v našem prime- ru filmske stvaritve. Po zadnji svetovni vojni se je predvsem na Poljskem pojavil plakat kot dognana grafična stvaritev, ki je sama po sebi pomenila za- okroženo, ustvarjalno umetni- ško vrednoto in je učinkovala na porušenem zidu porušenega mesta kot »cvet« ter se je po svoji sugestivni funkcionalnosti in določenem, ustvarjalnem optimizmu, spremenila v umet- nost ulice. Takšni filmski pla- kati, narejeni z ambicijami iz- virnih, enkratnih likovnih reši- tev, so med svojim popotova- njem na poljsko podeželje, v manjša mesta in vasi, uspešno in dostojno zamenjavali mnoge likovne, slikarske predvsem pa grafične razstave. Filmski pla- kat je tako nehote postal v pr- vih povojnih letih edini, vendar dober estetski oblikovalec ljudi, ki jim je pomenil trden most do umetniškega dela, učinkovito predigro za razumevanje fanta- zije, za lastno sodbo o filmu, ki ga je reklamiral okusno opremljen plakat. Pozneje so filmski distribu- terji povabili k oblikovanju pla- katov akademske slikarje, grafi- ke in arhitekte, državni natečaji, nagrade in razstave pa so dali filmskemu plakatu vrednost in veljavo afirmirane umetnosti, ki se je uspešno vključila v ce- lotno umetniško filmsko proiz- vodnjo. Danes imamo v svetu več specializiranih nagrad za filmski plakat (Pariz, Karlovi Vari) in čedalje več grafikov, arhitektov in animatorjev film- skih risank, ki se ukvarjajo s filmsko reklamo. Tam, kjer di- stributerji samostojno naročajo filmske plakate, kot na primer pri nas, skoraj da ni mogoče go- voriti o posebno dobrih, estet- skih plakatih. Domači filmski plakat je naj- češče na ravni najbolj primitiv- nega, komercialnega kiča, na katerem je odtisnjena zlagana filmska vsebina z namenom zvabiti v kino čimveč ljudi, po- sebno še, če je film slab. Odsot- nost vsakršne odgovornosti za kvaliteto, če že ne umetniško in- terpretacijo reklamiranega filma pa ima lahko za posledico dol- gotrajno in slabo estetsko-likov- no vzgojo, ki sčasoma ogluši v človeku občutek celo za izjem- ne umetniške vrednosti v likov- nem svetu. Samo bežen pogled po mest- nih zidovih in plotovih in ra- zumljiv nam je namen razstave filmskega plakata: zadnji čas je, da ob vsej estetski-likovni vzgo- ji v šolah, ob fakulteti za arhi- tekturo in ob svetovnih prizna- njih našim grafikom prekinemo z neestetsko in škodljivo produk- cijo filmskih in drugih plaka- tov, ki nam in tujcu posredno ali neposredno kažejo nizko ra- ven lastnih estetskih, kulturnih sposobnosti in umetniške izpo- vednosti. Prepričani smo, da bo raz- stava filmskega plakata našla razumevanje, streho in navdu- šence tudi v drugih kulturnih središčih Slovenije in Jugoslavi- je, saj je plakat v razstavni dvo- rani tako dolgo mrtev, dokler ne pride v stik s tistimi ljudmi, in umetniško vrednost posredno prenesejo na ulicó svojega me- sta, mu dajo možnost aktivne govorice in pozitivnega vpliva. Prav ob tej razstavi moramo namreč priznati, kako hudo smo zanemarili nekatere oblike kul- turnega delovanja in kako malo samoiniciative smo imeli v pre- teklih letih, medtem ko so dru- god ustvarjali ne le odlične filmske plakate, marveč tudi odlične filme, ki jih ti plakati idejno definirajo. Buda prirediteljev razstave film- skega plakata več kot dragoce- na, saj je opomin in vzpod- buda obenem, da bi slednjič tudi mi dobili za kulturen film estetsko dober plakat. BRANKO ŠÖMEN

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-04-5801-5900_5914
Javi napako na oder@slogi.si.