Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

200 novih gledališč v Indiji

M. S., Večer, 25. 4. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
200 novih gledališč v Indiji Pogovor z gledališkem strokovnjakom C. C. Mehtom, gostom iz Indije v Mariboru Te dni se je mudil v Mariboru g. C. C. Mehta, znani indijski gledališki delavec in esejist, sodelavec mednarodnega gledališkega središča pri Unesco v Parizu in član žirij na mednarodnih gledaliških tekmovanjih. G. Mehta je bil v Mariboru gost opernega režiserja Emila Freliha, s katerim se je spoznal na mednarodnem opernem kongresu v Leipzigu, prav tako je bil gost mariborskega gledališča. Iz Maribora je g. Mehta nameraval odpotovati v Zagreb - njegov znanec je tudi pisatelj in gledališčnik Marijan Matkovič, spoznala sta se na gledališkem kongresu v Florenci - nato pa v Italijo, Švico in na festival lutkovnih gledališč na Nizozemskem. Na začetku pogovora o indijski dramatiki in gledališkem življenju v Indiji je g. Mehta naglasil, da je njegova domovina pač velika dežela s 14 veliki in 236 manjšimi jezikovnimi skupinami in se to zrcali tudi v gledališki tvornosti. V kulturnem pogledu je Indija zelo stara, nad dva tisoč let, toda 150 let angleške vladavine (do leta 1947), ko Indijci niso imeli pravice do svojega lastnega kulturnega izražanja, je pustilo v tej deželi globoke sledove. Sčasoma so seveda spoznali evropsko gledališče in štiri evropske velikane odrske umetnosti, Shakespeara, Molièra, Ibsena in Cehova, ki so še vedno zelo priljubljeni. V obdobju 1850-1900 so v Indiji gostovale vse znane evropske gledališke skupine. Največji gledališki vzpon v obdobju angleške vladavine so Indijci doživeli v letih 1910-1920. Tedaj so imeli v gosteh milansko Scalo in več velikih umetnikov tega časa, med njimi plesalko Ano Pavlovo. Scenaristi opernih predstav so bili likovni umetniki iz vzhodne Evrope. Obdobje od leta 1930 do leta 1950 imenujejo svetlo obdobje osvobodilnega gibanja in temno obdobje kulture. Staro indijsko gledališče je živelo do 10. stoletja, nato je nadaljevalo gledališka izročila ljudsko gledališče, ki so ga iz roda v rod ohranjale gledališke družine. Gledališke skupine so potovale po deželi in nastopale največ na prostem. Se danes je v Indiji precej zasebnih gledališč in več zasebnih šol za igralce. V starih zasebnih igralskih šolah so vzgajali bodočega igralca tako rekoč že od otrokovega rojstva. Danes ima Indija svoje nacionalno gledališče. Njegovo rojstno leto je leto 1950. V tem času so po vsej Indiji zgradili 100 novih gledaliških hiš. V naslednjih petih letih jih nameravajo zgraditi prav toliko. Vsa ta nova gledališča imajo povečini stalne umetniške ansamble in so posvečena spominu velikega indijskega pesnika in misleca Rabindranatha Tagoreja. Tagore je v svoji domovini in v Evropi najbolj priljubljen in največkrat igran indijski dramatik. Nacionalno gledališče obnavlja klasična indijska dela z elementi popolnega gledališča, s petjem, govorom in plesom. Uprizarja tudi starogrške in evropske klasike od Sofokla do Čehova ter sodobne avtorje od Sartra do Williamsa in Inonesca. G. Mehta bi rad prevedel v indijski jezik tudi kako slovensko dramo, ki pa bi morala biti predtem seveda prevedena v angleščino ali francoščino. C. C. Mehta: »Dramatika je skupna vsem deželam.« »Dramatika je skupna vsem deželam,« je v pogovoru naglasil g. Mehta. Od 18. stoletja dalje so znani evropski pisatelji in strokovnjaki prevajali indijske tekste. Vplive vzhodnih kultur je čutiti v evropski glasbi, v italijanskih in francoskih operah, v brechtovskem gledališču, skratka: med Vzhodom in Zahodom ni mogoče potegniti črte, ki bi nas ločevala. Nekoč bo ves svet eno samo veliko območje svetovne dramatike, ki bo poleg nacionalnih odrskih stvaritev govorila ljudem o večno veljavnih resnicah. Za zbližanje z drugimi narodi na vseh in posebno še na kulturnih toriščih so v Indiji v zadnjih letih opravili mnogo dela. G. Mehta je med drugim napisal bibliografijo vseh indijskih del, ki je izšla v dveh knjigah v angleščini. Prav bi bilo, da bi bile pri Unesco na voljo bibliografije gledaliških del vseh dežel in narodov, meni ta ugledni indijski gledališki delavec. G. Mehta, ki je sedaj predavatelj v velikem univerzitetnem mestu Baroda pri Bombayu (tu študira 10 tisoč domačih in tujih študentov), je nekoč sam nastopal v gledališču. Danes je gledališki poklic v Indiji spoštovan, a nekoč so bili igralci nižja kasta. Seveda ima Indija še vedno mnogo nerešenih gospodarskih in družbenih vprašanj. Ta vprašanja pomagajo reševati tudi indijski kulturni delavci. M. S

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.