Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

O glasbi treh izvirnih baletov

M. Gabrijelčič, Delo, 1. 7. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
O glasbi treh izvirnih baletov Na prvem večeru ljubljanskega festivala smo doživeli lepo krstno izvedbo treh slovenskih del: na II. suito za godala M. Lipovška postavljeno koreografijo »Festival«, V. Ukmarja »Godec« (po Prešernu »Ženska zvestoba«) in koreografsko-simfonična pesnitev »Obrežje plesalk« Z. Cigliča. Nesporno je dejstvo, da gre za tri povsem različna glasbena dela. Klasični prijem, razširjen s širšo uporabo harmonije, jasne melodične linije, med seboj dovolj kontrastni in dopolnjujoči se tematični členi in stavki, dobra postavitev tematike v godalne skupine, vse to daje Lipovškovemu delu arhitektonsko trdnost, nepretrgan potek ter apolinično umirjenost. Na to »absolutno glasbo« postavljena neprogramska koreografija je ustvarila nedvomno najbolj adekvaten odziv »giba« na »zvok«. Morda smo Slovenci ravno s tem delom dobili prvi klasični balet. Popolnoma iz drugih izhodišč izvira Ukmarjev »Godec«. Delo, ki je dobilo pobudo v Prešernovi poeziji, skuša le-tej programsko slediti in karakterizirati posamezna vsebinska mesta. Kompozicijsko-tehnični pristop je zanimiv. Skozi vse delo poteka violinski solo (godec). Tematični material, ki daje posameznim slikam ustrezno vzdušje, ne sledi lastni »življenjski poti«, temveč se menjuje in ponovno nastopa le v spominsko-retrospektivnih stikališčih. Zato je skladba deljena; tudi v instrumentaciji kaže na deljenost med velikim orkestrom ter komornimi skupinami. To nudi skladatelju priložnost istočasnega zasledovanja poteka dogodka in odziva nanj. »Godcu« ne manjka domiselnosti, kar spodbuja različne koreografske možnosti, ravno zaradi prevelike heterogenosti pa ne moremo ob poslušanju dobiti občutka enotne gradacije in klenosti v razpletu osnovne glasbene ideje. Vsebinsko bi delo najbolje opredelili po avtorjevem mnenju z »ekstazo opojnosti in smrti — delirijem strasti«. Ta široki vsebinski zaobjem nam obenem daje možnost primerjave z Gauguinovo barvno poezijo. Tragični moment (koral) sledi velikemu in neustavljivemu iskanju skozi ekstatični opoj, koralnemu delu, obdanemu z umikajočim trepetanjem zvočnih barv (pihala), pa sledi samo trenutek popolne osveščenosti pred padcem. Kot solza se utrne violinski solo, ki povzame motiv flavte iz prvega dela. Po muzikalnem prijemu in po tem, kako se razplamti, zasluži največjo pozornost Cigličev »Obrežje plesalk«. Kompozicijsko-tehnična plat dela nam odkrije izredno bogato paleto harmonije, ritma, zvočnih barv; strnjenost dela, izraba in gnetenje tematičnega materiala pa mu daje simfonični karakter. Motivika, ki ji hrani življenje nenavaden, lahko bi rekli prvobiten ritem, zaživi skozi za vsak instrument kot za celotni orkester odlično pisano instrumentacijo. Omeniti moramo še operni orkester. Vsa tri dela so bila zanj huda preizkušnja, saj zahtevajo od izvajalcev največjih kvalitet trdo delo. Pod sigurno roko dirigenta dr. D. Švare je izvedba v veliki meri uspela. Ne bi bilo odveč opozoriti, da bi bilo ob podobnih primerih, ko gre za izvedbo novih del in v drugačnem prostoru, kot je operna hiša, nujno povečati godalni del orkestra, obenem pa se poglobiti ne samo v tehnično, temveč tudi v izrazno stran skladb. M. GABRIJELČIČ FESTIVALSKA BALETNA PREMIERA — Četrti baletni bienale v Ljubljani se je začel s predstavo baletnega ansambla ljubljanske Opere, ki se je predstavil s tremi izvirnimi slovenskimi deli. Naša fotografija prikazuje prizor iz Lipovškovega »Festivala«. Foto: L. DOLINŠEK Delo 1.U

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.