Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

»Dobri vojak Švejk« na tržaškem odru

Jože Koren, Ljubljanski dnevnik, 3. 7. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
KULTURNO PISMO IZ TRSTA »Dobri vojak Švejk« na tržaškem odru Slovensko gledališče v Trstu je preteklo soboto pripravilo zadnjo premiero v sezoni 1965-66, Burianovo dramatizacijo Haškovega romana »Dobri vojak Švejk«. Ker je že v tradiciji tržaškega Slovenskega gledališča, da zaključuje svoje sezone z ljudskimi igrami, je bila izbira »Švejka« kar posrečena, saj je že premierska predstava pokazala, vse naslednje pa tudi potrdile, da bo ta komedija vlekla in prijetno zabavala občinstvo. Režiser Branko Gombač je v svojem režiserskem konceptu težil k poudarjanju komičnih strani v delu. Uprizoritev je zato dobila značilno lahkotnost, ki se je na nekaterih mestih celo nevarno približala burki, a se je potem vendarle vsakič še pravočasno ujela v slog ljudske igre. Seveda je prav zaradi tega prišlo v uprizoritvi manj do izraza to, kar je za Haškovega »Švejka« predvsem značilno, namreč fina ironija in satira na razmere v propadajoči avstroogrski monarhiji, ki bi se morali odražati v bolj pikri in zato manj hrupni komiki ter v izrazitejše karikaturnem oblikovanju posameznih likov. To velja tako za nastopajoče predstavnike avstroogrske-ga reda, kot seveda tudi za Švejka samega, ki nikakor ne sme biti pretežno ali celo izključno burkež, temveč mora s svojim rezoneranjem in s svojo narejeno bebavostjo uteleševati protiavstrijsko in antimilitaristično razpoloženje nenemških narodnosti v avstro-ogrski monarhiji. V toliko se mi zdi, da Gombačeva režija ni dovolj odražala prav tega duha, ki dviga »Švejka« nad navadno burko ali farso in ga uvršča med tista dela, ki so po svojem značaju in namenu v prvi vrsti izraz odpora proti zlu in nasilju in seveda proti vojni. Naslovna vloga je bila zaupana Edvardu Martinuzziju, ki je v letošnji sezoni ustvaril že nekaj zelo pomembnih likov. Njegov Švejk je v glavnem upošteval režiserjev koncept in je bil zlasti kot vizualna komična pojava lepo kreiran. Če mu je manjkalo nekoliko več rezonske komičnosti, je bil zato po drugi strani dosledno uglašen na ljudski ton z znatnim bogastvom izraznih spretnosti in domiselnosti. V ostalih vlogah so nastopili vsi člani ansambla in poleg njih še številni gostje in statisti, ki so skupno ustvarili dovolj lepo zaokroženo in enotno ubrano predstavo, čeprav so bili nekateri prizori, v katerih nastopajo številni gledališki amaterji in statisti, manj izraziti. Med posameznimi liki naj zaradi dobre igre in izvirne karakterizacije omenim predvsem Staneta Rzastresena v dvojni vlogi policista Brettschneiderja in polkovnika von Zuellerguta, Jožka Lukeša kot vojnega kurata Katza, Staneta Starešiniča kot oficirja Lukaša, Rada Nakrsta kot zdravnika dr. Heinza, Miro Sardočevo kot Katy, Zlato Rodoškovo kot baronico von Greivenfels in Mirando Caharija kot polkovnikovo služkinjo. Preprosto zasnovana scena inž. Mirka Lipužiča z uporabo vrtljivega odra je bila dovolj funkcionalna. Kostume je oskrbela Alenka Bartlova, glasbeno opremo Marjan Vodopivec, ki se je oslonil na stare avstrijske marše, polke, valčke in odlomke cesarske himne. JOŽE KOREN

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.